Kdaj ste zadnjič zemljo pobožali?

Kmetijstvo | 06.01.2015, 14:40

Čisto tiho se je decembra zaključilo Mednarodno leto družinskega kmetovanja in še bolj tiho smo stopili v Mednarodno leto tal ali prsti. Odločitev o tem je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela na zasedanju 20. decembra 2013, hkrati pa so 5. december razglasili za Svetovni dan tal.

Odslej naj bi se torej, vsaj vsako leto 5. decembra, človeštvo spomnilo na pomen tal in ozavestilo neprecenljivo vlogo, ki nam jo ta dobrina prinaša. Izziv leta, ki ga začenjamo, je torej v zelo različnih skupnostih po vsem svetu spodbuditi razmišljanja, da tla, še posebej pa rodovitna prst, niso, oziroma ni, nekaj samoumevnega, ampak, da gre za zelo ogroženo dobrino.

Tla nastradajo dvakrat

Način potrošniškega življenja, ki ga je ubrala zahodna družba in se od njega ne uspe ločiti ter nekritično postaja zelo vabeč tudi za vse ostale družbe v razvoju, nujno vodi v skokovito naraščanje potreb po naravnih virih. Tla pri tem žal nastradajo vsaj dvakrat. Hlastanje po naravnih bogastvih, ki jih skrivajo nedrja zemlje skoraj praviloma vodi v uničenje velikih površin tal. Če k temu pridružimo še nebrzdano pozidavo, praviloma najbolj rodovitnih zemljišč, pa erozijo, marsikje tudi procese zasoljevanja prsti in konec koncev tudi sušo, ki prst uničuje, je jasno, da so tla izjemno ogrožena dobrina.

Nič manj pa tal ne ogroža skokovito naraščanje potreb po hrani. Ker se površine njiv zaradi vseh prej omenjenih vzrokov hitro zmanjšujejo, se po drugi strani na preostalih rodovitnih tleh vrši pritisk, da bi na njih pridelali čim več. Za kakšno ceno? Za ceno osiromašenja tal. In že smo v začaranem krogu.

Tla so koža zemlje

Že pred leti, ko sem se pogovarjal z znanim pedologom dr. Borutom Vrščajem, je ta tla poimenoval kot kožo naše zemlje, kot plast, v kateri se srečuje živi in neživi svet. In opozarjal, da ta koža ni nekaj samoumevnega. Plast rodovitne prsti je nastajala na tisoče let, uničimo pa jo lahko tudi z eno samo nespametno potezo. In s tem uničimo tudi možnosti za pridelavo hrane, za prirast lesa, za filtriranje vode, za skladiščenje ogljika, za varnost pred plazovi in še bi lahko našteval.

Ste kdaj zemljo pobožali?

Čeprav vsi tisti, ki nam je kmetijstvo blizu, na tla gledamo s spoštovanjem in v njih vidimo dobrino, za katero je potrebno skrbeti, jo negovati in varovati, pa je za večino ljudi prst postala skoraj abstraktna in neoprijemljiva snov. Pomislite, kdaj ste se zadnjič sklonili ali pa se celo spustili na kolena, zajeli v dlani prgišče zemlje, si jo od blizu ogledali, jo povonjali, ozavestili ali je suha, ali mokra, je lepljiva ali se drobi, je polna humusa in življenja ali gre za težko ilovnato prst, ki se je dobesedno prilepila na prste in iz katere bi lahko oblikovali glinene izdelke. Kdaj ste zadnjič zemljo pobožali?

Niso tako daleč nazaj časi, ko so kmetje na zemljo gledali kot na sveto stvar. Spominjam se besed dr. Jožeta Osterca, ki je v minuli božični kmetijski oddaji z nami delil spomin na svojega starega očeta. Kako ga je kot fantiča učil, da je treba pri oranju vsako novo brazdo pozorno opazovati in pri tem ocenjevati, kaj se z zemljo dogaja. Kako je treba biti previden, da se jo ne obdeluje premokro, saj s tem povzročimo veliko škode, ki jo potem z obilo truda več let ne moremo popraviti. Koliko starih očetov danes svoje vnuke opozarja na te temeljne zakonitosti življenja?

Žal se je tudi sodobno kmetijstvo oddaljilo od zemlje. Traktorji so postali močnejši, večji, če hočeš preživeti, je potrebno obdelati veliko več površin, vreme nagaja in surova moč stroja marsikdaj zmaga nad prstjo. Tudi če je ta premokra ali presuha. Kmetovanje zapovedujejo pravilniki in paragrafi, birokrati so postavili datume, vse seveda z mislijo, da se s predpisi lahko doseže boljše za okolje in tla. Pa narava iz leta v leto kaže, da tistega prvinskega občutka, ko človek sestopi s traktorja in poklekne na zemljo, jo vzame v svoje roke in oceni, ali je pravi čas ali ni, ne more zajeti noben paragraf.

In veseli me, da je vedno več takih kmetov, ki se raje požvižgajo na vse subvencionirane ukrepe in rečejo, moja zemlja je sveta, je last mojih otrok, ni dobro, da jo v neprimernih okoliščinah obdelujem in jo posiljujem z ukrepi. In počakajo, pa čeprav to pomeni, da je čas za setev mimo, da bodo morali čakati na primernost v spomladanskem času, če ne bo spet ponagajalo vreme.

Te dni zemlja počiva. Mraz ji prija in jo dela godno za novo setev. Ko bo sneg skopnel, bo čas za nove brazde. Naj bodo narejene s spoštljivostjo in zavedanjem, kakšen dar je rodovitna zemlja.