Papež Frančišek
Papež v tišini pred skrivnostjo trpljenja
Svet Marjana Debevec
Papež Frančišek je zgodaj zjutraj po našem času sklenil svoje potovanje na Filipinih. V Rim naj bi prispel malo pred 18. uro zvečer. Ljudje so svetega očeta toplo sprejeli. Spomnimo, da se je samo včerajšnje svete maše udeležilo skoraj 7 milijonov ljudi, kar je rekordno število ljudi na neki prireditvi. Kot je povedal tiskovni predstavnik Svetega sedeža p. Federico Lombardi, pa papež poleg tega, da sam sebe daruje ljudem, od njih tudi veliko prejme. Sam je zatrdil, da je bilo tako, ko je obiskal mesto, ki ga je opustošil tajfun.
Srečanje s preživelimi in svojci žrtev ga je zelo ganilo, saj kot je dejal ob odhodu na letalo, je bilo to potovanje namenjeno njemu. Nadškof iz Manile kardinal Antonio Luis Tagle je novinarjem povedal, da je papeža Frančiška pri vkrcanju na letalo iz Taclobana vprašal, kako se počuti. Odgovoril mu je: »Ta obisk je bil resnično zame. Učim se. Ta obisk je bil zame.« Po kardinalovem mnenju je to tisto, kar pomeni biti pastir. Novinarjem je dejal, da je svetega očeta najbolj ganilo kosilo s tridesetimi preživelimi, ki so v tajfunu izgubili tudi veliko svojih bližnjih, premoženja in celo ostali invalidni. Kljub temu, da je bilo kosilo kratko, je bilo po nadškofovih besedah zelo intimno doživetje. Kardinal Tagle ne bo nikoli pozabil papeževega obraza, ko je poslušal zgodbe ljudi, ob tem pa odkimaval z glavo in vzdihoval ob njihovih besedah, saj je z njimi delil to trpljenje. Ko je bil čas za slovo, je papež zavrnil možnost, da bi jim na glas spregovoril. Vprašal se je le: »Kaj naj sploh rečem?«, in se zamislil. Kardinal je mislil, da bo na kratko povzel glavno sporočilo svojega nagovora, a je pred temi tridesetimi ljudmi ostal brez besed. Ta tišina je po nadškofovem mnenju pomenila tišino nekoga, ki je obstal pred skrivnostjo trpljenja. Papež je preživelim sicer povedal, da je že takoj, ko je pred dvema letoma izvedel za naravno katastrofo, daroval sveto mašo za vse prizadete, prav tako je zanje daroval včerajšnjo sveto mašo v Manili.
Solidarnost s filipinskimi romarji je izkazal tudi tako, da kljub močnemu dežju in vetru po jutranji maši ni želel oditi v zaprtem vozilu. Nadel si je dežni plašč in dejal: »Tu sem, da pokažem solidarnost, torej, če so ljudje name čakali najprej na soncu, potem še na dežju in v vetru, zakaj ne bi bil v tem še pastir?«. Obenem pa je mlade povabil, naj se ob človeško nerazumljivem trpljenju najprej naučijo jokati, biti sočutni z ljudmi, ki trpijo.
„Če se ne boste naučili jokati, ne boste nikoli dobri kristjani“, je zatrdil. Nekatere stvari v življenju vidimo le skozi solzne oči, je mladim še dejal sveti oče.
