Poklicani k „spreobrnjenju“ za domovino

Komentar tedna | 26.12.2014, 16:30 Tone Gorjup

Dobro leto dni pred plebiscitom za samostojno Slovenijo mi je na tujem državnem uradu uspelo prepričati uslužbenca, da mi je v dokument pod narodnost napisal „slovenska“. Ni bilo preprosto, a uspelo je, zato sem vesel in ponosen zapuščal pisarno. Tudi božič je bil v tistih časih še vedno praznik, ki si si ga moral narediti, sicer je bil običajni delovni dan. Polnočnica z jaslicami in s Sveto nočjo je bila nadvse dragocena že od otroških let naprej, čeprav je včasih nekaj ur zatem na šolski klopi čakal test … Potem se je zgodilo, kar smo upali le sanjati. Skoraj sočasno smo dobili samostojno Slovenijo in božič kot dela prost dan.

Neizmerno veselje sem doživljal s študentskim zborom sv. Cecilije tako pod Prešernovim spomenikom na večer četrte adventne nedelje 1990 kot pri polnočnici na Rožniku. Tudi danes praznujem, a okoliščine so drugačne. Na mesto veselja je stopila neka resnobnost, bojim se da celo tesnoba. Božič je ostal dela prost dan, a spet je potisnjen med cerkvene zidove. Pred desetletji so nam ga vzeli komunisti, danes pa trgovci in mnogi mediji, saj nas z vseh strani posiljujejo z božički, preprostih jaslic z Novorojenim pa ne najdeš zlepa. Tudi božičnih pesmi, ki so jih ustvarili slovenski skladatelji in predstavljajo svojevrstno dediščino, ne slišiš pogosto. Podobno je z dnevom samostojnosti, ki so mu pred leti v državnem zboru dodali še enotnost; morda tudi zato, ker je dejansko že dolgo ne doživljamo več. Tako je vsakoletno proslavljanje tega državnega praznika formalnost, ki ji politična elita zadosti na tak ali drugačen način. Veselje in prazničnost, ki sta našo domovino preplavili pred štiriindvajsetimi leti in sta se ohranila še nekaj časa, čeprav je bilo potrebno samostojnost ubraniti z orožjem v roki, pa sta razdrobljena na priložnostne prireditve, ki jih pripravljajo zanesenjaki. Nekaj tega je morda ohranilo vsakoletno praznovanje pri sv. Jakobu nad Medvodami in morda še kje, daleč od očm javnosti.

Prvi mož državnega zbora, ki z zakoni uravnava našo pot v prihodnost, Milan Brglez je na slavnostni seji ob dnevu samostojnosti in enotnosti med drugim dejal, da smo v zadnjih štiriindvajsetih letih dosegli veliko, zdaj pa se zdi, da ne vemo več natančno, kako bi se rešili iz trenutnih razmer. Po njegovih besedah smo izgubili drznost, odločnost in složnost. Resnici na ljubo je za nastale razmere kriv tudi državni zbor. Kritičen opazovalec zlahka ugotovi, da se je ustanova, ki naj bi varovala demokratično ureditev države, znašla v službi vladne politike in dela predvsem to, kar mu narekuje vladajoča koalicija. Zgovorno je tudi dejstvo, da državni zbor v tem sklicu še nobenega zakonskega besedila ni sprejel po rednem postopku. Prvi meseci v novem sklicu so spominjali tudi na vaški trg v Jurovskem dolu, kamor so padali besedni izstrelki posameznikov, ki se pri zahtevnih temah naše prihodnosti sploh ne oglašajo.

Tudi prvi mož izvršilne veje oblasti Miro Cerar je za praznik stopil pred ljudstvo. Na državni proslavi je dejal, da državo imamo, a nas je kriza opozorila, da si jo moramo še enkrat zaslužiti. Ugotovil je, da pridobljenega z osamosvojitvijo nismo cenili, in ker z lastno državo nismo ravnali dovolj skrbno in odgovorno, ker smo naše medsebojne odnose v politiki, bančništvu, gospodarstvu in na drugih področjih postopno okužili z nezaupanjem, je prišla kriza. Graditi moramo spoštljivejše in tvorne medsebojne odnose. Lepo in spodbudno. Ostaja pa grenak priokus, ko prav vlada ali boje pred meseci rojena stranka SMC kot nekdanji centralni komite odloča o naši prihodnosti. V nekaj mesecih se je moralo pred politiko vlade, ki ravna po „visokih etičnih in moralnih načelih“, umakniti precej mož in žena na vodilnih položajih, a so bili strokovno neoporečni. Kadrovski cunami, podoben tistemu, ki so ga pred desetimi leti doživeli prebivalci ob indijskem oceanu, je po zaslugi provladnih medijev ostal neopažen. Celo tisti del opozicije, ki je pred leti štel glave, ki so letele, je tokrat tiho. Popravljen državni proračun za prihodnje leto izkazuje večjo porabo in manjše prihodke. Napovedano je novo zadolževanje, medtem ko morajo številne družine po državi skladno z evri v denarnici natančno preračunati, kaj si lahko privoščijo in čemu se bodo morale odpovedati. Za nameček smo zadnji dan pred prazniki dobili novi davek, pa tudi novo vladno delovno skupino, ki bolj ali manj koristno uporabljala proračunski denar. Vsi uporabniki goriv bomo plačevali nov okoljski davek in s tem prispevali v proračun dodatnih 20 milijonov evrov, ki jih je vlada nameravala vzeti podjetjem, ki obremenjujejo okolje z ogljikovim dioksidom. Res so se v tem tednu znižale cene goriv, a vlada je kljub temu tudi tokrat nekoliko dvignila trošarine. Vsaj prodajalci goriv v treh sosednjih državah nam bodo hvaležni.

Tretji veji oblasti se je pred prazniki posvetil vodja opozicije Janez Janša. Na shodu Odbora 2014 je dejal, da smo pred 24 leti na plebiscitu verjeli, da glasujemo za samostojnost in za dokončno svobodo, vendar se je zgodilo samo prvo, na drugo pa še čakamo. Pred Vrhovnim sodiščem je dodal: „...ko v tej hiši ne bodo več sodili tisti, ki so nekoč kršili človekove pravice in to počnejo še vedno, takrat bo Slovenija tudi svobodna.“ Politično motiviran proces „Patria“ morda ne bo dočakal pravega konca. Dejstvo pa je, da je prav sodna veja oblasti v preveliki gorečnosti za „narodov blagor“ spregledala nekatera zakonska določila in pozabila na človekova pravice. Se bo kdaj pokazalo, kdo vse je bil v samostojni Sloveniji prikrajšan za pravico? Ko je ustavno sodišče začelo to ugotavljati pri Janezu Janši, in ga spustilo na prostost, je prvi mož državnega zbora dejal, da sprejema to na znanje, prvi mož vlade pa, „da se bodo temu prilagodili“. Zanimiva odgovora dveh pravnikov po stroki. Če večina pravnikov razmišlja tako, bi se res morali bati sodne veje oblasti.

Zakaj je v Sloveniji tako kot je, je v pridigi pri maši za domovino nakazal nadškof Stanislav Zore: „Nekateri so našo domovino hoteli imeti za svojo. Hoteli so z njo razpolagati, ji gospodovati, biti njeni lastniki. Premalo jim je bilo uživati njene lepote, se veseliti njenih prelesti, kakor je zapisal Župančič.“ Povabil nas je k delu za skupno dobro, k tistemu prvinskemu veselju, ki ga prinaša rojstvo naše samostojne države, predvsem pa rojstvo Odrešenika. On naj nam pomaga, da bomo zaupanje Boga Stvarnika izpolnili v resničnem prizadevanju za dobro vseh ljudi, posebno najbolj krhkih in najbolj slabotnih. Ko se bodo ti med nami počutili varne, bo naša domovina v resnici postala samostojna, mi pa v njej svobodni, spoštovani in veseli ljudje, ki se bomo zavedali njenega dostojanstva in dostojanstva vsakega človeka, ki mu je bila podarjena za domovino, je dejal nadškof.

Manjka nam spoštljiv odnos do svetega, do stvarstva, do pokojnih, pa tudi do političnih nasprotnikov. Od našega „spreobrnjenje“ je odvisno kako vesela bosta božič ter dan samostojnosti in enotnosti v prihodnje!