Brezglava štafeta

Slovenija | 12.12.2014, 14:42 Tanja Dominko

Sloveniji se pri dvanajsti vladi, ki jo vodi še pred meseci najbolj oboževani predsednik najbolj sposobne stranke, malce že kolca po kakšnih drugačnih časih. Recimo tistih, ko smo zaskrbljeno ugotavljali, da bo treba v proračunu prikazati primanjkljaj. Danes to sploh ni vprašanje, primanjkljaj imamo, ampak uganka, kako ga spraviti pod dovoljene tri odstotke, ostaja.

Predsednik SMC Miro Cerar je po podpisu koalicijskega sporazuma z vodjema DeSUS in SD, Karlom Erjavcem in Dejanom Židanom, pred meseci izpostavil, da želijo predvsem pripeljati državo iz krize, stabilizirati politični prostor in spodbuditi gospodarske tokove. Prizadevali si bodo za konsolidacijo javnih financ, poskrbeti si želijo tudi za normalno socialno okolje. Veliko zavez, a za zdaj ni videti, da bi država šla v to smer. Med vrsticami je na začetku svojega vladanja tudi navrgel, da ne bo „brezglavo hitel", a to, kar spremljamo, je ravno to, česar ni hotel. Pri stvareh, pri katerih bi moral pohiteti, je čakal, denimo pri iskanju novih ministrskih imen, pri stvareh, kjer bi lahko malo bolj premišljeno postopal, pa je njegova ekipa brezglavo hitela.

Že takoj na začetku se je zatikalo z razlaganjem, da drugega tira železniške povezave ne potrebujemo, zdaj je ta prioriteta. Že takoj na začetku se je razlagalo, da novih davkov ne bo, pa smo jih dobili. Že takoj na začetku se je razlagalo, da bo treba doseči racionalizacijo znotraj državne uprave, zgodilo se je, da je ministrstev več, kot smo jih imeli v prejšnjih dveh vladah, kar pa verjetno ne pomeni, da bo šlo za plače v državni upravi manj. In verjetno to tudi ne pomeni, da bo zaposlenih manj, četudi nam razlagajo o enoodstotnem znižanju števila na letni ravni. Vse več je namreč pripovedi o tem, kako se kadri selijo znotraj državne uprave. Eno obdobje je nekdo zaposlen znotraj ministrstva za pravosodje, potem je na ministrstvu za obrambo, potem je na ministrstvu za okolje. In ker že toliko časa kroži, mu pripada tudi nekakšen naziv. Kako lahko nekdo z danes na jutri postane strokovnjak za povsem drugačno področje? Nimam pojma. Zmešnjava znotraj državne uprave- namenoma se dotikam le te in ne govorim o celotnem javnem sektorju- je precejšnja. Skoraj vsi, s katerimi se pogovarjam, tarnajo, da bodisi njihovi nadrejeni niso dovolj usposobljeni, bodisi da si želijo vsi, ki na novo pridejo na vodilno mesto sektorja, vse stvari postaviti na glavo samo zato, da pokažejo, da ima pač ekipa novega šefa. In slišala sem tudi že, da je kdaj kdo, ki je opozoril na nepravilnosti, izgubil službo. Morda pa je ta odstotek ljudi, ki jih znotraj državne uprave vendarle zamenjajo, rezerviran ravno za take neposlušneže. Medtem pa zaposleni v državni upravi, ki so preživeli na nekem delovnem mestu že nekaj mandatov- tudi taki namreč obstajajo- tarnajo nad vedno novimi menjavami na vrhu vlade, saj rušijo njihov utečen tempo dela. Vsaka vlada pa bi rada spremembe, vsaka bi jih rada čez noč, saj to javnost pričakuje. Tak je pogled z one strani.

Če na vlado pogledamo s te strani, ugotovimo, da ima težave na vseh področjih. Katerakoli že. Če bi rada dosegla prihranke v proračunu, se skoraj vsaka spomni, da bi lahko znižala plače oziroma zmanjšala kakšne dodatke. Zgodbo smo videli že večkrat, nekateri dodatki so dejansko znižani, a na večje posege sindikati ne pristajajo. Pika. Kakšna vlada je imela idejo, da bi ukinila urade ali agencije. Na noge so šli spet sindikati in vsi tisti, ki bi ostali brez zaposlitve. Seveda bi se povečalo število brezposelnih, še bolj verjetno pa je, da bi se povečalo vsaj število tistih, ki bi bili brez posla, a z redno mesečno plačo. Tudi taki znotraj državne uprave namreč obstajajo. Ki komaj vedo, kateri je njihov računalnik, saj ga že nekaj časa niso prižgali. Ali pa ga uporabljajo bolj za spletno nakupovanje in spremljanje takih in drugačnih portalov. In tudi spletnih strani s sumljivo vsebino. Tudi take zgodbe so mi pripovedovali, kako so odkrili dostopanje do pornografskih strani med delovnim časom. Ali so to zdaj povsem onemogočili, ne vem, upam pa.

Pa pojdimo naprej. Skoraj vsak premier ali pa tudi minister ob imenovanju hiti razlagati, kaj vse bo naredil. In potem obnemi, ko naleti na ovire. Na eni strani torej zaposlene, ki niso najbolj sposobni, pa jih je težko odsloviti, na drugi strani sindikate, ki kričijo o pravicah in o povečanju brezposelnosti, imamo pa še takoimenovanega notranjega sovražnika, čeprav sem morda uporabila prehudo besedo. Nemogoče namreč je, da bi bila vlada povsem homogena, vsaka ima znotraj sebe različne koalicijske partnerje. In vedno se je v preteklosti pokazalo, da če je že imel nekdo v ekipi kak pameten načrt, se je našel nekdo iz druge stranke, ki ga je onemogočil. V vlogi nekakšnega grdega račka znotraj zadnjih nekaj koalicij se je večkrat znašel Desus. A v tokratni vladi se zdi, da so bolj Socialni demokrati tisti, ki so na nasprotnem bregu. Nekje se pač mora poznati dolga brada, ki jo ima članstvo te stranke in ki je začela rasti še v prejšnjem režimu. In tako imamo morda sposobnega finančnega ministra, katerega ideje padejo, ko se zaletijo v SD-jevo ideologijo. In tako imamo verjetno tudi sposobnega in predvsem zdravorazumskega gospodarskega ministra, ki mu ne bo preostalo drugega, kot da tuli v isti rog z ostalo ekipo. V minulih dneh je verjetno že obžaloval to svojo selitev iz gospodarstva v izvršno vejo oblasti. Ob srečanju s predstavniki Gospodarske zbornice je namreč priznal, da mu je bilo težko priti na "to stran", saj so pričakovanja velika, ne more pa ničesar obljubiti. Prav gospodarstvo je bilo te dni nekako najbolj na okopih, saj je vlada potem, ko ni uspela s pogajanji o zmanjšanju sredstev za javni sektor, odločneje pritisnila na gumb, ki se mu reče- dajatve. In ravno v teh nehvaležnih časih je moral odločitev zagovarjati minister Počivalšek. Da je to naloga, ki mu ne diši, je bilo jasno že od začetka. Na GZS pa je dejal: "Moje prizadevanje bo 'stop novim davkom', ampak je treba to videti v luči ciljnega javnofinančnega primanjkljaja, ki ga moramo doseči". Tudi on je torej ujetnik. Davek na sladke pijače se je sicer že poslovil, razmeroma hitro je vlada opustila te načrte, še hitreje, kot pa so idejo uspeli razčleniti v medijih, a ker je bila težka manj kot pet milijonov, ji ni bilo tako težko. Težje se bo poslovila od okoljskega davka, razen če se bo okrepil pritisk Socialnih demokratov. Vodja njihove poslanske skupine Matjaž Han je bil precej oster, zadnje čase je njegova retorika skoraj že opozicijska.

Spomnimo na besede premiera Cerarja ob prisegi vlade - "Razpada koalicije si ne želim in bom naredil vse za homogeno in enotno delovanje vlade.“ Če bo res naredil vse za to, bomo po mojem mnenju priče novi epizodi kratkega teka obljub polne vlade. Vsi ti poskusi vladanja, ki smo jim priča v dobrih dveh desetletjih samostojne države, me namreč spominjajo na štafeto. Le da na cilj ne pride nobena vlada. Vsaka, ko dobi palico, jo bodisi nese na začetek, vrže v koruzo ali pa ji pade iz rok pri podaji naprej. In smo znova na začetku. Le da je ta začetek vsakič malo manj prijeten, saj je dota, ki jo imamo, že zdavnaj porabljena.