Pojdite tudi vi naproti ljudem današnjega časa. Bodite nosilci upanja in luči v Cerkvi in svetu
Slovenija | 05.12.2014, 15:22
Na prvo adventno nedeljo je Cerkev vstopila v leto posvečenega življenja. Trajalo bo dobrih štirinajst mesecev, vse do svečnice, 2. februarja 2016. Kardinal João Braz de Aviz, prefekt Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja, je med predstavijo tega posebnega leta povedal, da bo to »čas milosti za posvečeno življenje in za Cerkev«. Iskreno želim, da bi ga redovne skupnosti, torej redovniki in redovnice, znali dobro izkoristiti in iz njega narediti priložnost, da poglobimo svoje redovništvo, svoje osebno življenje z Bogom ter življenje po naših skupnostih.
Leto posvečenega življenja želi biti povezano s 50. obletnico drugega vatikanskega koncila oziroma 50. obletnico objave koncilskega Odloka o času primerni prenovi redovniškega življenja (Perfectae caritatis) z dne 28. oktobra 1965. Kardinal Braz de Aviz je prepričan, da je posvečeno življenje v teh petdesetih letih prehodilo rodovitno pot prenove, ki je vključevala zvestobo Gospodu, Cerkvi, lastni karizmi in današnjemu človeku. Bilo je to milostno obdobje, zaznamovano s prisotnostjo Duha, ki omogoča živeti tudi slabotnost in nezvestobo kot izkušnjo Božjega usmiljenja in ljubezni. Leto posvečenega življenja bo po kardinalovih besedah priložnost za »hvaležen spomin« na ta čas. Ima tri cilje. Prvi cilj je priznati svojo slabotnost in obenem pokazati svetu svetost in vitalnost posvečenega življenja. Drugi cilj je z upanjem pogledati na prihodnost, kljub zavedanju delikatnosti in naporov sedanjega trenutka. Tretji cilj pa je živeti sedanjost z ljubeznijo, kar zaobjema zaljubljenost, pravo prijateljstvo in globoko občestvo. Leto posvečenega življenja bo torej pomemben trenutek evangeliziranja lastne poklicanosti in pričevanja o lepoti hoje za Kristusom, kot pravi kardinal Braz de Aviz.
Ne bomo se torej z upanjem ozirali samo v prihodnost, ampak s hvaležnostjo zrli tudi v preteklost. Ne smemo pozabiti na spodbude, napore, prizadevanja, iskanja in cilje, ki so jih v zadnjih desetletjih živele najrazličnejše redovne ustanove. Papež Frančišek v pismu posvečenim osebam ob začetku leta posvečenega življenja zapiše, da se navdihuje pri smernicah, ki jih je sv. Janez Pavel II. zapisal v posinodalni spodbudi Posvečeno življenje iz leta 1996: »Vi nimate le slavne zgodovine, na katero se lahko ozirate in jo pripovedujete, ampak tudi veliko zgodovino, ki jo je teba še zgraditi! Ozrite se v prihodnost, v katero vas usmerja Sveti Duh, da bi tudi z vami še delal velike reči.«
Posinodalna spodbuda Posvečeno življenje, na katero se sklicuje Frančišek, je rezultat škofovske sinode o redovnem življenju v Cerkvi, ki je potekala ravno pred dvajsetimi leti. Morda je sedaj primerna priložnost, da redovniki in redovnice ta cerkveni dokument ponovno vzamemo v roke. V njem bomo našli jasen klic k duhovni prenovi, k poglobitvi lastnega poslanstva in karizme, k širjenju božjega kraljestva med ljudmi.
V zadnjih 50 letih, od konca drugega vatikanskega koncila do danes, smo redovniki in redovnice dobili veliko napotkov in smernic za naše življenje in delovanje v svetu. Posvečeno življenje, ki je utemeljeno na spolnjevanju evangeljskih svetov, uboštva, pokorščine in čistosti, »ni del hierarhične zgradbe Cerkve, vendar pa neomajno spada k njenemu življenju in k njeni svetosti«, beremo v dogmatični konstituciji o Cerkvi (44).
Cerkev od nas pričakuje, da s svojim življenjem večamo njeno svetost. Daje nam veliko nalogo in izkazuje veliko zaupanje, ko nas pošilja kot prinašalce upanja in luči v Cerkvi in svetu. Izzivi, ki se v prihodnosti postavljajo pred posvečeno življenje, nas usmerjajo v evangeliziranje samih sebe, lastnega življenje in skupnosti, v katerih živimo; treba se bo prenoviti od znotraj, dajati prednost kakovosti življenja in ne kolikosti dejavnosti, načrtov, hiš ali celo številu sobratov oziroma sosester. Če ne bomo temeljito pretresli svoje idenitete in je spremenili tam, kjer je spremembe potrebna, naša prihodnost ne bo ravno svetla. Če pa že bo, je ne bo razsvetljevala Luč, ki nas je poklicala na pot posvečenega življenja. Kvečjemu bodo to bliski posvetnega sveta, ki sicer so bleščeči, a kratkotrajni in plitki. Brez zavedanja, kaj oziroma Kdo je naš temelj, naš začetek in cilj, bodo vsi načrti, veliki in majhni, grajeni na pesku.
Vsa leta po drugem koncilu nas najvišji redovni predstojiniki in Cerkev spodbujajo k vrnitvi k virom in z novo zagnanostjo pristopati k ljudem, med katerimi živimo, jim prinašati Kristusa, torej upanje, ljubezen, mir. Včasih se zdi, da smo zaspali. Naj bo leto posvečenega življenja priložnost, da se predramimo. Poiskati in izkoristiti je treba ugodne priložnosti za ponovno prebuditev življenjske sile in naboja. Nismo ju nikoli izgubili, le da se danes ne razodevata v vsej svoji moči.
V redovnem življenju je najbolj bistveno biti v globokem soglasju s Kristusovo voljo in v nenehni hoji za njim. Samo tako bo naše redovno življenje lahko prebudilo svet, k čemur nas spodbuja papež Frančišek. Izziv, ki je pred nami, je velik. Presega nas in se zares zdi neuresničljiv. A to samo, če vse polagamo vase in na svoje moči. Kaj oziroma Kdo je in mora biti vir naše volje, dela, načrtov, ljubezni – to vemo: je Jezus Kristus. Vprašanje: »Kdo je zame Jezus Kristus?« je zato temeljnega, celo življenjskega pomena. Na tem zelo osebnem in življenjskem odnosu vsake posvečene osebe se ohranja in poživlja odločitev za redovno življenje, ki je življenje po evangeliju, hoja za Kristusom, služenje bližnjim. Ljudje od nas pričakuje nekaj več, od tistega, kar jim daje svet, pričakujejo nekaj globljega, tisto božje.
Drage sestre in bratje v redovništvu, napolnimo zemljo s Kristusovim evangelijem. Najprej pa evangelizirajmo in napolnimo z Njegovim evangelijem sami sebe, da bomo potem mogli ponuditi Boga tudi drugim. Naše življenje mora slaviti Boga z besedo in zgledom. »Svet najbolj potrebuje prerokov Boga, ki je prisoten v svetlobah in sencah zgodovine, ki hoče življenje in prihodnost za vse, ki ljubi vse ne glede na raso, barvo kože ali vero«, je pred leti razmišljal frančiškanski generalni minister p. Giacomo Bini. Njegov predhodnik p. Hermann Schalück pa je pred 17 leti dejal: »Želim si manj življenja iz navajenosti, manj povzdigovanja slavne preteklosti, več poguma, da bi zasejali evangelij v nam še neznano zemljo, več poguma tudi za inkulturacijo, več različnosti v potrebni enosti«.
Sv. Janez Pavel II. je frančiškanskim ljudskim misijonarjem že leta 1982 dejal: »Vi, ki ste bratje ljudi, pojdite v srce množice, naproti razpršenim in izčrpanim množicam, ki so kot ovce brez pastirja, s katerimi ima Jezus sočutje. Pojdite tudi vi naproti ljudem današnjega časa. Ne čakajte, da bodo oni prišli k vam. Vi sami iščite priložnosti za srečanje. Ljubezen nas sili v to. Vsa Cerkev vam bo hvaležna.« Mislim, da spodbuda velja za vse posvečene osebe. Si bomo drznili storiti ta korak, dragi redovniki in drage redovnice?
Kdo ve, kakšne čudeže bi naredil Bog po nas, če bi si upali mu popolnoma zaupati! Kljub temu, da smo krhki in omejeni, dragi bratje in sestre v redovništvu, ima Bog veliko zaupanje v nas, saj si nas je izvolil. Ponovno odkrijmo to zaupanje, da bomo izkusili živo prisotnost Boga. Počasi se bomo morali spreobrniti od logike samoumevnosti »tako je vedno bilo«, k logiki zupanja in k novim korakom, ki bodo preko nas približali Boga človeku, k čemur nas spodbuja tudi zgled sedanjega papeža Frančiška. V Sloveniji deluje 12 moških redovnih ustanov, 17 ženskih redovnih ustanov in 3 svetne ustanove. Vse skupaj čez 1100 redovnikov in redovnic. A ni to dovolj velika množica, ki lahko potegne za sabo veliko ljudi in jih približa k Bogu?
»Nosíte bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo« (Gal 6,2). Ali redovniki dovolj oznanjamo in razodevamo Kristusa današnjemu človeku? Kristusa, ki moli, ki oznanja božje kraljestvo, ki ozdravlja obsedene in bolne, ki tolaži jokajoče, ki spreobrača grešnike, ki ne obsoja, ki vabi k boljšemu življenju, ki sprejema otroke in jih blagoslavlja, ki vsem izkazuje dobrote, a vedno ostaja pokoren volji svojega Očeta, ki ga je poslal na našo zemljo (prim. C 46). Brez radikalnega življenja se vera ne more utelesti in če se ne more utelestiti ne more biti privlačna in tako tudi redovništvo ne. Redovništvo mora biti privlačen način Boga, ki želi osvojiti srca ljudi in v njih najti svoj stalen prostor ter tako napolniti praznino človekovega srca, ki nastane brez božje prisotnosti. Brez Boga človek ni izpolnjen. Pa bomo kos tej nalogi?
