VIDEO: Papež o 15 boleznih rimske kurije

Papež in Sveti sedež 22. 12. 2014, 14:41 Marta Jerebič

Papež Frančišek je danes sprejel člane rimske kurije in jim voščil za božične praznike. Ob tem je svoje sodelavce pozval, naj si v pripravi na spoved pred božičem izprašajo vest o 15-ih sodobnih boleznih, od prevzetnosti, grabežljivosti po denarju in moči do terorizma opravljanja. Vse te 'kurijske bolezni in skušnjave' je v podrobnostih razložil in poudaril, da ne zadevajo samo rimske kurije, ampak tudi župnijsko skupnost, cerkveno gibanje oziroma vsakega kristjana.

Papež Frančišek je 15 bolezni naštel tudi iz drže ljudi v okolju, kjer živi že skoraj 21 mesecev. Poudaril je, da član kurije, ki se ne hrani z osebnim odnosom s Kristusom, postane birokrat. »Kurija je poklicana, da postane boljša in raste v občestvu, svetosti in modrosti, da bo v polnosti uresničevala svoje poslanstvo. Vendar pa je tudi ona, kot vsako telo, tudi človeško, izpostavljena boleznim. In tu bi rad izpostavil nekaj teh možnih bolezni – kurijskih bolezni,« je dejal papež.

Kot prvo bolezen je izpostavil bolezen počutiti se nesmrtnega ali nepogrešljivega. A Frančišek pojasnjuje, da nam že en sam obisk na pokopališču lahko pomaga videti imena številnih ljudi, ki so morda mislili, da so nesmrtni, imuni in nepogrešljivi.

Naslednja bolezen je pretirana delavnost. Že Jezus je svoje učence pozval k počitku, saj opuščanje tega vodi v stres in nemir.

Bolezen umske in duhovne okamenelosti je bolezen tistih, ki so postali izurjeni stroji, ne pa Božji ljudje, ki ne znajo jokati ali se veseliti z drugimi.

Bolezen pretiranega načrtovanja poskuša usmerjati svobodo Svetega Duha.

Bolezen slabega koordiniranja nastane med člani, ki niso v občestvu, kot orkester, ki proizvaja hrušč, ker člani ne sodelujejo in ne živijo občestvenega in ekipnega duha.

Duhovna Alzhaimerjeva bolezen je prizadela tiste, ki so izgubili spomin na svoje srečanje z Gospodom in tiste, ki so odvisni od lastnih strasti, kapric ali obsedenosti.

Bolezen tekmovanja in prevzetnosti nas vodi v lažne ljudi, katerih zunanji videz in znamenja odlikovanj postanejo prvi cilj življenja.

Bolezen bivanjske shizofrenije prizadene tiste, ki opustijo pastoralno službo in se omejijo na birokratske dejavnosti in tako izgubijo stik z resničnostjo, s konkretnimi ljudmi. Tako ustvarijo svoj lasten vzporeden svet, kjer na stran postavijo vse, kar strogo učijo druge, sami pa živijo skrito in pogosto razuzdano življenje.

Frančišek je doslej že večkrat opozoril tudi na bolezen govoric in opravljanja. »Bratje, varujmo se terorizma opravljanja!« je opozoril sveti oče in nato opisal bolezen poveličevanja šefov, ki jo najdemo pri žrtvah karierizma in oportunizma, ki mislijo le na to, kar morajo doseči, ne pa na to, kar bi morali dati. Take ljudi poganja le lastna usodna sebičnost. Lahko pa prizadene tudi nadrejene, ko si hočejo zagotoviti zvestobo in psihološko odvisnost svojih podrejenih.

Bolezen brezbrižnosti do drugih ima različne obraze, tudi to, da na primer večji strokovnjak ne deli svojega znanja z manj izkušenimi ali da si vesel, ko drugi pade.

Bolezen pogrebnega obraza je prisotna predvsem pri tistih, ki druge obravnavajo trdo in arogantno. Apostol mora biti po papeževih besedah prijazna, vedra, navdušena in vesela oseba. »Kako dobro nam dene količina zdravega humorja.«

Bolezen kopičenja se pokaže predvsem pri ljudeh, ki skušajo zapolniti bivanjsko praznino s kopičenjem materialnih stvari.

Bolezen zaprtega kroga se pokaže, ko pripadnost skupinici postaja močnejša kot pripadnost Telesu oziroma Kristusu.

Kot zadnjo papež omenja bolezen posvetne koristi ali razkazovanja – gre za bolezen ljudi, ki poskušajo povečati svojo moč in v ta namen so sposobni obrekovati, črniti in diskreditirati druge, celo v medijih – vse z namenom, da bi se pokazali za bolj sposobne od drugih.

Papež Frančišek je svoj dolg govor sklenil z mislijo, ki jo je nekoč prebral: Duhovniki so kot letala. Novica so samo takrat, ko strmoglavijo, vendar pa so številni, ki letijo. Številni kritizirajo, malo pa jih moli zanje. Ta misel je po njegovih besedah zelo resnična, saj opisuje pomembnost in kočljivost njihove duhovniške službe in koliko slabega lahko celotnemu telesu Cerkve povzroči en sam duhovnik, ki pade.