Umrl je lazarist Stanko Boljka

Cerkev na Slovenskem | 02.12.2014, 13:04

V soboto je v celjski bolnišnici umrl duhovnik lazarist Stanko Boljka, star 93 let. V sredo, 3. decembra, bo pokojni ležal v cerkvi sv. Jožefa nad Celjem od 11.30. Pogrebna maša bo v cerkvi sv. Jožefa ob 13.30, pogreb pa na celjskem mestnem pokopališču ob 15. uri.

Rodil se je 6. maja 1921 v vasi Poženik 22 v župniji Cerklje na Gorenjskem očetu Janezu in Materi Ivani r. Štempihar. V družini je bilo deset otrok. Nekateri so umrli zgodaj. Stanko je preživel vse svoje brate in sestre. Sestra Ivana je bila Marijina sestra z imenom s. Florjana.

Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju od leta 1927 do 1931, gimnazijo pa v Ljubljani na klasični od 1931 do 1939. Bogoslovje je študiral od 1939 do 1945 v Ljubljani na TEOF in nadaljeval v Praglii pri Padovi od maja do decembra 1945, kjer je istega leta diplomiral. Od vizitatorja Sedeja je dobil decembra 1945 »litterae dimissoriae«, da ga sme katerikoli škof posvetiti v duhovnika. V mašnika je bil posvečen 20.01.1946 v Trentu v Italiji.

Službovanje: Tunis, Španija, Argentina, Paragvaj, Ekvador

S prvim dekretom, ki mu ga je napisal vizitator Lovro Sedej, je bil poslan za duhovnega pomočnika na Mirenski Grad, kamor je prišel januarja 1946, vendar je ostal samo do 19. februarja 1946. Grad je spadal v cono B, kjer so bile razmere drugačne kot v Ljubljani. Alojzij Mlakar, ki je že bil na Gradu, je menil, da ne bo dobro, če bo na Gradu bivši domobranec, zato je prosil nadškofa Margottija, naj mu dodeli kakšno župnijo; nadškof je ponudil Kostanjevico ali Srednje ob Idrijci, ljudje pa so mu odsvetovali, naj ne hodi tja; zato je odšel v Rim. Pridružil se je skupini sester, ki so tiste dni potovale z vlakom in dospel v Rim 21. februarja 1946. Junija istega leta je skupaj z Martinom Ocepkom, Francem Germovnikom in Antonom Sokličem z letalom poletel v Tunis, kjer je kot bolniški kurat v bolnici l'Hopital de la Libération deloval od 25. junija 1946 do konca maja 1948. Nevarno je zbolel za tifusom. Ko si je opomogel, je odpotoval v Španijo.

Dne 12. junija 1948 je prispel v mesto Cuenca, kjer so že bili Franc Reberšak, Janez Petek, Tone Zrnec in Janez Jeretina. Po Janovem odhodu je postal ravnatelj bogoslovcev. Po mnogih zapletih je 22./23. novembra 1948 odpotoval z ladjo v Argentino. V Lujanu je nastopil službo kaplana, potem so ga premestili v Escobar za podravnatelja notranjega semenišča in učitelja tujih jezikov. To delo je opravljal v letih 1949–1952, zatem je bil asistent in profesor v bogoslovju v letih 1952–1955. V šolskem letu 1955–1956 je bil v Asuncionu v Paragvaju vicerektor nadškofijskega semenišča in profesor dogmatike. V letih 1956–1960 je v Quito v Ekvadorju poučeval apologetiko v nadškofijskem semenišču.

Kanada

Predstojniki so ga poslali v Kanado. Službo kaplana pri Mariji Pomagaj v Torontu je opravljal od 5. marca 1961 do 20. februarja 1965. Vmes je bil dva meseca v župniji Brezmadežne, prav tako v Torontu. Leta 1963 je po 18 letih prvič obiskal Slovenijo.

Od leta 1965–1969 je bil župnik v Montrealu. Isto leto, ko je prišel v Montreal, je 13. junija doživel hudo prometno nesrečo, ko je njegovo življenje viselo na nitki. Počasi je le okreval. Sopotnik misijonski brat Ciril Verdnik pa je za posledicami umrl.

Po volji predstojnikov se je leta 1969 za stalno vrnil v domovino. Najprej se je naselil v Šentjakobu ob Savi, 5. novembra 1969 pa je odšel za ravnatelja dijakov v Šmartno ob Savi, kjer je ostal do 7. septembra 1970. Že 7. avgusta 1970 je bil imenovan za superiorja v ljubljanski hiši (Maistrovi 2) in za ravnatelja bogoslovcev. Od leta 1969 do 1972 je bil provincialni svetovalec in asistent. 15. avgusta 1972 se je vrnil v Šentjakob ob Savi, kjer je živel do 19. februarja 1979. Tedaj je bilo njegovo glavno delo: ljudski misijoni, duhovne vaje in skrb za poklice.

Čile

Generalni superior Richardson ga je 1979 imenoval za vizitatorja čilenske province. V Čile je odpotoval 20. februarja 1979 in ostal do leta 1983. Leta 1980 se je kot čilenski vizitator udeležil občnega zbora v Rimu, januarja leta 1983 pa je na srečanju vizitatorjev v Bogoti zastopal našega vizitatorja Zdravka Pogorelca.

Spet Slovenija

Ko je prenehal s službo vizitatorja, se je 25. junija 1983 vrnil v Slovenijo in se naselil pri Sv. Jožefu nad Celjem. Zopet so bili njegovo glavno delo ljudski misijoni, duhovne vaje in delo za duhovne poklice. Povedal je, da je imel v svojem življenju 73 misijonov. Iz Celja je šest let, vsak mesec prihajal v Ljubljano kot spiritual naših bogoslovcev.

Leta 1986 je bil provincialni odposlanec na občnem zboru v Rimu (16.06. do 16.07.1986) skupaj z vizitatorjem Zravkom Pogorelcem.

Od 19. do 24 septembra 1988 je sodeloval s predavanjem na Gnidovčevem simpoziju v Rimu. Za časa bolezni dr. Stanka Žaklja in nekaj časa po njegovi smrti je urejal gradivo za nadaljevanje Gnidovčevega procesa. Napisal je dve deli: Z Bogom v tujini, Toronto 1963 in Za srečo, Toronto 1964. Prevedel je Mezzadrijev življenjepis o sv. Vincenciju Ljubezen brez meja, Ljubljana 1992.

Dne 17. aprila 1990 se je preselil na Mirenski Grad, kjer je ostal do 26. aprila 1999. V tem času je vodil duhovne vaje za lazariste in pomagal na župnijah. 21. januarja 1996 je obhajal zlato mašo. V tem času se je moral podvreči dvojni operaciji (prostata in kila).

Od 26. aprila 1999 je bil hišni duhovnik pri Marijinih sestrah na Dobrovi pri Ljubljani. V tem času je moral zopet na oprecijo zaradi rakastega obolenja na nosu. Kasneje je imel še več manjših operacij na glavi.

Avgusta 2011 se je preselil v Dom sv. Jožefa nad Celjem. V bolnišnici se je končalo njegovo zemeljsko potovanje.

Iz vseh navedenih podatkov se vidi, da je bil gospod Stanko Boljka pravi misijonar: misijonar ad gentes in ljudski misijonar, vzgojitelj, spiritual, profesor, predstojnik in še marsikaj.

Rad je bil v Misijonski družbi ter zavzeto delal zanjo in za provinco. Od sobratov v provinci je prav gotovo najbolj poznal sv. Vincencija in Misijonsko družbo.

Veliko je bral, razmišljal, se poglabljal v različne zadeve, zato je lahko veliko povedal. Pri misijonskih govorih za različne stanove je lahko govoril eno uro in več, pa mu ni zmanjkalo misli in besed.

Ob biserni maši 22. januarja 2006 je v svoji pridigi poudaril geslo sv. Vincencija: »Poslal me je, da prinesem blagovest ubogim.« Med ubogimi je delal zlasti v prvih letih duhovništva v bolnišnici v Tunisu in med slovenskimi rojaki v Kanadi. Mnogi so prišli v Kanado brez vsega. S skrajnim naporom in trdim delom so se počasi postavili na noge. Vrsta mladih se je vključila v Marijino legijo, ki je tam zelo dejavna. Slovenski člani so imeli srečanja vsak teden, posebej so se posvetili obiskom rojakom. Dva po dva sta vsak teden iskala rojake in jih obiskovala, pomagala in jih med seboj povezovala, je povedal Boljka.

Deloval je v osmih državah. Učiti se je moral novih jezikov, se vključevati v nova okolja in sprejemati nove pastoralne prijeme. Pri pridigi na biserni maši je poudaril, da je vse to sprejemal kot Božji dar. Zanj je bil Božji dar, da je bil gojenec Dijaškega doma lazaristov v Ljubljani, Božji dar je bil tudi, ko je po drugi svetovni vojni odpotoval v širni svet, saj je tako izpolnjeval Gospodovo naročilo: »Pojdite in učite vse narode!«

»Bog me je imel rad in me ima rad danes! Bog ima rad vsakogar,« je še poudaril. »Njegove dobrote je deležen vsak, ki jo išče. Dober nam je v življenju in dober nam bo tudi takrat, ko bomo prestopili prag večnosti, saj bo izbral za to pravi trenutek.« To se je pri njem uresničilo 29. novembra 2014.