Papež Frančišek med homilijo pred rimskim pokopališčem Verano razmišljal o treh podobah: o pustošenju, žrtvah in Bogu

Cerkev po svetu | 02.11.2014, 14:56

»Ko sem v prvem berilu slišal glas angela, ki je z močnim glasom zaklical tistim, ki jim je bilo dano pustošiti zemljo in morje, da uničijo vse: 'Ne pustošite ne zemlje ne morja ne dreves…', mi je prišel na misel stavek, ki ga ni v tem besedilu, je pa v srcu vseh: 'Ljudje so to zmožni storiti bolje kot vi'. Mi smo sposobni uničiti zemljo bolj kot angeli«. S temi besedami je začel papež Frančišek homilijo med sveto mašo, ki jo je daroval popoldne na praznik vseh svetih na veličastnem vhodu v rimsko pokopališče Verano.

S papežem Frančiškom so somaševali rimski vikar, kardinal Agostino Vallini; msgr. Filippo Iannone, soupravitelj rimske škofije; pomožni škof za središče mesta msgr. Matteo Zuppi; župnik sv. Lovrenca zunaj obzidja, p. Armando Ambrosi ter drugi škofje in duhovniki.

Pustošenje

Sveti oče je homilijo nadaljeval z besedami: »To počnemo, to počnemo, ko uničujemo stvarstvo, uničujemo življenje, uničujemo kulture, uničujemo vrednote, uničujemo upanje. Kako zelo potrebujemo Gospodovo moč, da nas zapečati s svojo ljubeznijo ter svojo močjo in zaustavi to noro kariero uničevanja, zaustavi uničevanje tega, kar nam je On dal, najlepših stvari, ki jih je On naredil za nas, da bi še naprej rastle in dajale sadove… Ko sem v zakristiji gledal fotografije izpred enainsedemdesetih let, sem si mislil: 'To pa je bilo zelo hudo, zelo boleče, a ni nič v primerjavi s tem, kar se danes dogaja'. Človek se je polastil vsega, ima se za Boga, za Kralja. In vojne. Vojne, ki se nadaljujejo, gotovo ne sejejo semen življenja, ampak uničujejo. Je pa tudi industrija uničevanja. To je sistem, tudi načina življenja, saj ko se stvari ne da spraviti v red, se jih izloči. Izloči se otroke, izloči se ostarele, izloči se mlade brez dela… To pustošenje je naredila kultura izmečkov. Izločuje se tudi ljudstva… To je prva podoba, ki mi je prišla, ko sem poslušal to berilo.

Žrtve

Druga podoba iz istega berila pa je velika množica, ki je nihče ne bi mogel prešteti, iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov… Ljudstva, ljudje.. Začenja se hladno obdobje in te ubožce, ki morajo bežati, da si rešijo življenje, zebe. Brez zdravil so, lačni so..., ker se je bog-človek polastil stvarstva, vsega lepega, kar je Bog za nas naredil. Toda, kdo bo plačal gostijo? Oni! Majni, revni, tisti, ki so v prvi osebi končali kot izmeček. To ni antična zgodovina. Dogaja se danes. 'Toda oče, to je daleč…'. Tudi tukaj je. Povsod je. Danes se dogaja. Šel bom še naprej: zdi se, da ti ljudje, ti lačni otroci, bolniki… zdi se, da ti, nič ne veljajo, da so neka druga vrsta, niso ljudje… In ta velika množica je pred Bogom ter prosi: Prosim, rešitev! Prosim, mir! Prosim, kruh! Prosim, delo! Prosim, otroke in stare starše! Prosim, za dostojanstvo mladih z možnostjo dela! Med njimi so tudi preganjani zardi vere: Eden izmed starešin mi je tedaj rekel: 'Tile, ki so ogrnjeni v bela oblačila, kdo so in od kod so prišli?'… 'To so tisti, ki so prišli iz velike stiske in so oprali svoja oblačila ter jih pobelili z Jagnjetovo krvjo.«

Bog

Na koncu še tretja podoba. Bog. Prva je pustošenje, druga so žrtve in tretja je Bog. Bog: »Zdaj smo Božji otroci«, smo slišali v drugem berilu. »Ni pa še razodeto, kaj bomo. Vemo pa, da mu bomo podobni, ko se bo razodel, ker ga bomo gledali takšnega, kakršen je«. Torej je upanje. Ta Božji blagoslov, ki ga imamo, je upanje. Upanje, da se bo usmilil svojega ljudstva, upanje, da se bo usmilil tistih, ki so v veliki stiski. In tudi, da se bo usmilil uničevalcev ter se bodo spreobrnili. Tako se nadaljuje svetost Cerkve; z vsemi temi ljudmi, z nami, ki bomo videli Boga, takšnega, kakršen je. In kakšna naj bo naša drža, če se hočemo pridružiti temu ljudstvu in hoditi proti Očetu sredi tega opustošenega sveta, sredi sveta polnega vojn, sveta, na katerem so velike stiske? Naša drža, kot smo slišali v evangeliju, je drža blagrov. Samo ta pot nas bo pripeljala do srečanja z Bogom. Samo ta pot nas bo rešila opustošenja, uničevanja zemlje, stvarstva, morale, zgodovine, družine, vsega. Samo po tej poti, ki bo tudi težka, bodo težave, preganjanja, a samo po tej poti bomo šli naprej. Tako gre tudi to ljudstvo, ki toliko trpi zaradi sebičnosti uničevalcev, naših bratov uničevalcev, naprej z blagri, z upanjem, da bo našlo Boga, da se bo znašlo na štiri oči z Gospodom, torej z upanjem, da postane v tistem trenutku dokončnega srečanja z Njim sveto.

Upanje

Gospod naj nam pomaga in nam da milost tega upanja, pa tudi milost poguma, da bomo izšli iz vsega tega pustošenja, uničenja, življenjskega relativizma, izključevanja drugih, izključevanja vrednot, izključevanja vsega tega, kar nam je Gospod dal, izključevanja miru. Reši naj nas tega in nam da milost, da bomo v upanju hodili in se nekega dne znašli na štiri oči z Njim. To upanje, bratje in sestre, pa ne osramoti!

Vir: Radio Vatikan