Umrl prof. Pavle Merkù

| 20.10.2014, 21:44 Matjaž Merljak

Po dolgi bolezni je v 87. letu starosti umrl tržaški skladatelj, slavist, glasbenik, šolnik, jezikoslovec, raziskovalec n vsestransko angažirani Pavle Merkù, letošnji dobitnik osrednje Prešernove nagrade. Pomemben del svojega življenja je posvetil preučevanju narečij Slovencev iz videmske pokrajine.

Svet slovenskih organizacij ob smrti izreka globoko in občuteno sožalje sinu Andru in hčerki Jasni ter vsem ožjim sorodnikom. Piše še, da z njegovim odhodom Slovenci v Italiji izgubljajo pomembnega človeka, ki je svoje življenje posvetil glasbi in jezikoslovju ter tako prispeval pomembno delo pri ohranjanju in ovrednotenju slovenske kulturne dediščine v deželi Furlaniji Julijski krajini, še posebno za narodni preporod v videmski pokrajini.

Svet slovenskih organizacij je hvaležen za vse kar je prof. Pavle Merkù ustvaril in zapustil narodni skupnosti in pri tem želi podčrtati, da je bilo to pomembno tudi v stikih z italijanskimi sovrstniki, ki so lahko tako bolj od bliže spoznali zgodovino in posebnost Slovencev v FJK.

Da je bilo njegovo delo pomembno pričajo tudi številne nagrade, ki jih je prejel tako zaradi glasbenega ustvarjanja kot za utemeljevanje slovenskega jezika, ovrednotenje dialektov in utrjevanja slovenske narodne identitete. O vseh nagradah je še najbolj pričevalna podelitev Prešernove nagrade, katere je bil prof. Pavle Merkù deležen v letošnjem letu.

Življenjepis prof. Merkùja

Prof. Pavle Merkù se je rodil 12. julija 1927 v Trstu slovenskemu očetu in italijanski materi - je v njegovi predstavitvi napisala Tjaša Komac. Njegova stara mama je bila Nemka in z njo je, kot sam pravi, vse do njene smrti govoril vedno le nemško.

Merkù je svojo življenjsko pot posvetil dvema razsežnostma – jezikoslovju in glasbi. Diplomiral je iz slovanske filologije leta 1950 na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, nato pa deset let kasneje (1960) v Rimu doktoriral iz literarnih ved.  Violine se je pričel učiti že zelo majhen, najprej pri očetu, nato pri Cesareju Barisonu. Kompozicije sta ga učila Ivan Grbec in Vito Levi.

Poučeval je literarne predmete v slovenskih šolah v Ljubljani in Trstu, delal kot glasbeni kozulent in kritik ter kot odgovoren za glasbene in sodelavec za kulturne programe pri regionalnem sedežu RAI v Trstu. Za založbe v Italiji, Sloveniji in drugih evropskih državah je prispeval spise, recenzije in kritike.

Napisal je komorno in simfonično glasbo, a je pozornost posvetil predvsem človeškemu glasu, samemu in z instrumentalno spremljavo. Je celoviti skladatelj – njegov opus obsega poleg, kot ji pravi, »čiste«, avtorske glasbe, še številne priredbe ljudskih skladb. Na seznamu Merkujevih del je tudi opera Kačji pastir, ki je bila uprizorjena leta 1976 v tržaškem občinskem gledališču Verdi in nato v mariborski Operi (sezona 1985/86).

V šestdesetih letih 20. stoletja se je usmeril v zbiranje pesmi pri Slovencih v Italiji, kar je preraslo v zbiranje povedk, običajev, vraž in vsakršnega ljudskega blaga, ki ga je kasneje objavil v knjigi Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji (1976). Bil je član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU).

(vir: slomedia.it)