Begunska zgodba epskih razsežnosti
Slovenija
V galeriji Družina je še do vključno 30. oktobra na ogled razstava edinstvenih arhivskih fotografij o slovenskih beguncih v Avstriji po letu 1945.
Vsak dan poslušamo zgodbe o beguncih iz afriških in drugih dežel, kjer divja vojna in revščina, zgodbe ljudi, ki bežijo iz vseh vrst sužnosti v svobodo . Papež Frančišek je lani poleti ganil ves svet, ko je obiskal otok Lampedusa, prvo postajo na stotine tisočev pribežnikov iz revnih afriških dežel. „Kdo od nas je kdaj jokal zaradi vsega tega? Kdo je jokal zaradi smrti teh bratov in sester? Kdo je jokal zaradi mladih mamic, ki so bile na ladjah s svojimi otroki? Zaradi teh ljudi, ki so želeli nekaj, da bi lahko preživeli svoje družine?“ se je vprašal papež Frančišek pred kamerami in snemalniki največjih svetovnih medijskih hiš.
A če ob fotografijah in posnetkih „sodobnih beguncev“ vendarle ne moremo ostati ravnodušni, prepogosto zamahnemo z roko, ko nanese tema na slovenske begunce v naši polpretekli zgodovini. Še več: kako malo Slovencev ve za zgodbo od 20 do 25 tisoč slovenskih beguncev, ki so po drugi svetovni vojni morali zapustiti svoje domove in oditi čez Ljubelj na Koroško! Povojno dogajanje v koroških taboriščih je bilo dobrih petdeset let popoln tabu, še danes je v šoli, medijih in drugod tema obravnavana „z ideološko povsem izkrivljenimi predznaki“.
Fenomen begunstva, ki je po vojni zadel slovenski narod, je ohranjen ne le v spominu preživelih, ki so se povečini razkropili po Severni in Južni Ameriki, ampak tudi na prek 20 tisoč fotografskih posnetkih avtorja Marjana Hočevarja in drugih fotografov. Rafaelova družba, ki je fotografske posnetke dobila v hrambo, je oblikovala več različic fotografskih razstav, ki so že bile na ogled na več kot sto krajih v Sloveniji. Ena od različic razstav je v oktobru na ogled v galeriji Družina, postavljena je ob izidu knjige Cvetoči klas pelina, ki sta jo skupaj izdala Rafaelova družba in založba Družina.
Vir: Družina
