AUDIO: Škof Štumpf na Teharjah: Sovraštvu se lahko izogne, kdor ostaja z Jezusom
Slovenija | 05.10.2014, 14:00
Na prostoru nekdanjega taborišča v Bukovžlaku na Teharjah, kjer je zdaj urejen spominski park, so se zbrali svojci in prijatelji junija 1945 tam umorjenih in od tam odpeljanih v smrt. Prišli so tudi ljudje, ki so preživeli grozote medvojnega in povojnega nasilja, ter tisti, ki verjamejo v možnost in nujnost sprave v Sloveniji. Obletno spominsko slovesnost sta pripravila Nova slovenska zaveza in teharska župnija. Del udeležencev je prehodil tako imenovano pot žrtev od železniške postaje Celje do spominskega parka na Teharjah. Sveto mašo je tam daroval murskosoboški škof Peter Štumpf, sledila je akademija, na kateri sta spregovorila Franc Zabukovšek in Jurij Pavel Emeršič.
Škof Štumpf je v pridigi najprej orisal lik blaženega škofa Antona Martina Slomška, čigar god smo obhajali pred kratkim. Spomnil je, da je živel v odločilni uri za slovenstvo ter se trudil ljudem dati slovenske knjige, jih utrditi v veri, jim dati jasne moralne vrednote in jih povezati v močno narodno skupnost. Bil je za napredek, a zavračal revolucijo, opozarjal je pred strastmi, ki so netile sovraštvo do tedanjega družbenega reda in voditeljev. Njegova opozorila so po besedah škofa Šumpfa naletela na gluha ušesa in 80 let po Slomškovi smrti se je zgodilo bratomorstvo. Zaradi sovraštva, ki je ušlo nadzoru čustev, so, tako škof Štumpf, ljudje ubijali in morili po vsej Sloveniji, tudi na Teharjah. A poudaril je, da sovraštva ni mogoče iztrebiti z nasiljem. "Nasilje sovraštvo samo še povečuje. Sovraštvo domuje v skritih kotičkih srca. Lahko se potuhne mnogo let in šele potem udari z vso močjo," je dodal. Sovraštvu se lahko po besedah škofa Štumpfa izogne tisti, ki ostaja z Jezusom. "Jezus se sovraštvu ni pustil premagati. Ponižanje in smrt na križu je spremenil v zmago." Škof Štumpf je še pojasnil, da je Jezus po svojem vstajenju od mrtvih pustil odprto svojo srčno rano, ki je tako dokaz, da večno živi. "V tej Jezusovi srčni rani verni Slovenci gledamo na naše mučence - na tiste, ki so bili ubiti, in na tiste, ki so preživeli. Mnoga grobišča po Sloveniji so kot kamen, ki so jih oblastniki zavrgli, vendar postajajo vogelni kamni naše prihodnosti. Na šeststo vogelnih kamnih slovenskih grobišč je postavljena novodobna Slovenija. Pod temi kamni niso razpadajoče kosti. Pod temi kamni so relikvije, sveti ostanki slovenske plemenitosti in žlahtnosti. To, kar pa je sveto, je Božje. To, kar je sveto, ni mrtvo. To, kar je sveto, živi. Če je kri mučencev seme novih kristjanov, potem je kri mučenih Slovencev seme nove Slovenije." Škof Štumpf je med drugim povabil k molitvi, tudi za krvnike slovenskih mučencev. Prepričan je, da se bo Bog na to odzval z velikim blagoslovom. "Takšna molitev bo med nami izzvala velike spremembe - naučila nas bo usmiljenja in odpuščanja, med smrtne sovražnike bo prinesla spravo, vedno bolj bomo pomirjeni." Škof Štumpf je prav tako opozoril, da je treba iskati resnico, saj prizadevanja zanjo Slovenijo razstrupljajo od sovraštva.
Po sveti maši sta zbrane v imenu organizatorja nagovorila Franc Zabukošek iz Svetovnega slovenskega kongresa ter teolog in filozof Jurij Pavel Emeršič. Zabukošek je dal pobudo za ureditev spominskega parka na Teharjah, saj ocenjuje, da je ta nedokončan. Kot je dejal, je treba dodati elemente, ki prikazujejo realnost dogajanj po drugi svetovni vojni. Po njegovem je treba postaviti še železniški vagon in barako, v kateri so bivali ujetniki, kar bi služilo za pogovore ter ponudbo prospektov in literature za promocijo miru ter nesmisla vojne in nasilja. "Veličastni spomenik je treba funkcionalno dograditi ter vmesni travnik do vhoda preurediti v pokopališče za najdene človeške ostanke z grobovi in možnimi osebnimi podatki ali kraji morišč. Na ta način bi Teharje postalo centralni pietetni ter dostojanstveni, vzgojni in kulturni center, prav tako pa pričevalec slovenske katarze." Emeršič je dejal, da mu je v čast govoriti na kraju, od koder so šli v nebesa svojci zbranih. Titovi partizani so po njegovih besedah takrat pod Triglav prinesli kulturo smrti, ki so se ji teharski mučenci uprli, se proti njej borili, bili izdani in pomorjeni. "Po več kot 20 letih samostojne slovenske države je vsem že jasno, da so se ob prehodu v formalno demokracijo Homo sovieticusi obdržali na oblasti. Lenobe, klečeplaznosti in neumnosti niso ozdravili, ampak so jih naredili za vrlino. Svojega temeljnega poslanstva, to je ubijanja, v urejenih mednarodnih razmerah sicer ne morejo izvajati. Zato so se prilagodili zgodovinskemu trenutku in v danih okvirjih uresničujejo svojo sprevrženo vizijo," je dejal. Menil je tudi, da ti ljudje danes prstne odtise puščajo na vseh ključnih družbenih in oblastnih ravneh. Prepričan je, da je demokracija v Sloveniji resnično ohromljena in zdi se, da se nič ne da narediti. "Ne predajmo se malodušju, saj je ta sovražnik duše in zaveznik revolucionarjev," je pozval. Kot je dodal, stabilna parlamentarna demokracija v Sloveniji in evropska krščanska civilizacija ostajata tudi naš cilj. "Na poti do tega cilja imamo veliko svetilnikov. Veliko svetih zgledov duhovnih velikanov in mučencev."
Na Teharjah so med drugo svetovno vojno Nemci zgradili vojaško taborišče, ob koncu vojne so tam zaprli ujetnike, ki so sodelovali pri obrambi Celja. Po koncu vojne je bilo taborišče krajši čas opuščeno, konec maja 1945 so vanj namestili domobrance in nekatere civiliste, ki so se zatekli v zavezniška taborišča na avstrijskem Koroškem.
