VIDEO: Tretji dan romanja začeli v Starem trgu ob Kolpi ter nadaljevali proti Vinici

Kolesarjenje | 07.09.2014, 12:25 Izidor Šček

Tretji dan romanja Od Marije k Mariji smo sodelavci tednika Družine in Radia Ognjišče nadaljevali v Beli Krajini. Pot smo začeli v meglenem Starem trgu pri Kolpi, se najprej ustavili v kraju Veliki Nerajec in se udeležili sv. maše v Dragatušu, kjer smo spoznali Župančičev hram. Nato smo odšli v Krajinski park Lahinja, v Črnomelj in Adlešiče ter zvečer prikolesarili v Vinico,.

Po slovesu od župnika v Starem trgu pri Kolpi, Jožeta Pavlakoviča, ki je naredil toliko oltarjev in ambonov, ki krasijo slovenske cerkve, da jih ne šteje več, smo se podali na pot. Bivanje v župnišču, ki je hkrati dom Skupnosti Tau, je bilo prijetno in zato pot v meglice in nekaj vzpetin nič kaj naporna.

Prijazen sprejem z ajdovo potico v kraju Veliki Nerajec, ki je belokranjska posebnost, nam je pripravila Vera Vardjan. Spoznali smo njeno življenjsko zgodbo, udarila jo je strela, kar je čudežno preživela, njene izdelke iz gline, ki so del tukajšnje dediščine in vstopili v dva hisa. His je majhna hiška, v kateri sta ponavadi prva leta živela mladoporočenca.

Dragatuš in njegove prebivalce smo spoznali pri sveti maši. Veliko število mladih in otrok je pripovedovalo o tem, da gre tu življenje naprej. To je potrdil tudi Rajko Štefanič, lastnik Župančičevega hrama, ki je v središču vasi. V njem je tudi Župančičeva spominska soba, saj je pesnik tod živel od svojega drugega do štirinajstega leta. Avtor čudovitih otroških pesmi, ki je uveljavil lepo besedo ciciban - kar je izpeljal iz dveh besed: cici, kar pomeni majhen in ban, kar pomeni mali gospod - je svoj priimek iz Zupančič v Župančič in s tem pokazal, da je ponosen na svoje belokranjske korenine.

Ko smo v drugem delu nedeljskega popoldneva zapeljali naprej, od Dragatuša do bližnjega Krajinskega parka Lahinja, smo vedeli, da bo to romanje ostalo v spominu prav po mehkobi pokrajine in predvsem po prijaznih in dobrosrčnih ljudeh. Kamor koli smo zavili, so nas sprejeli odprtih rok in takoj pripravljeni na pogovor in druženje. V parku sta nas vodnika, domačina, zakonca Klepec popeljala po okolici mirne, a razmeroma globoke in z življenjem bogate reke Lahinje. V parku smo občudovali rastlinstvo, številne ptice, kačje pastirje in tudi nepriljubljene komarje, slišali, da v urejenem tam domuje posebna vrsta rečne želve in da so pred leti pri kopanju zemlje našli edini do zdaj odkriti zlatnik kralja Matjaža. Zgodb ni bilo konca, pa še sploh nismo omenili stare romanske cerkvice, ki je v obnovi, ter dejstva, da je na manjšem »obkljuku«, ki ga je zarisala reka, stal grad. Še danes pa stojita odlično ohranjena žaga in mlin, v slednjem se pogosto slišijo zvoki, saj mlinski kamni redno meljejo zrnje, ki ga prinašajo ne samo domačini sosednjih vasi, ampak vse pogosteje tudi z drugih delov Slovenije. Znova namreč prepoznavamo vrednost domačega, pridih krajine, kjer se je zibala naša zibel.

Sledila je le nekaj kilometrska pot do enega od večjih centrov Bele krajine, do Črnomlja, kjer smo doživeli pravo malo nedeljsko slavje. Z večjo skupino tam zaslužnih za ohranjeno pestro dediščino in tudi ostalih vrednot življenja smo se zadržali ob bogato obloženi mizi tradicionalnih belokranjskih dobrot in ob spoznavanju njihovih zgodb. Lepo je videti živo mesto in povezanost ljudi. Kljub skromnejšemu življenju v Beli krajini, je večina tam rojenih ne bi nikoli zapustila. Zadnji naš postanek pa je bil pri znani izdelovalki belokranjskih pisanic in izdelkov iz lanu Nadi Cvitkovič. Stvaritve izpod njenih rok so še bolj dragocene in prežete z vrednostjo, ki ni merjena v denarju, ampak v stoletju pridobljenem znanju in predanosti domači obrti. Nada Cvitkovič iz lanenega platna, ki ga s svojo družino najprej poseje na svoje njive, požanje in obdela po starih, tradicionalnih postopkih, izdeluje prte, zavese, torbice, v katere vtke za Belo krajino značilne vzorce. Vzporedno ob tej dejavnosti pa je predana tudi belokranjskim pisanicam. Morda je po njih še najbolj znana širši javnosti. Z veseljem svoje znanje prenaša na druge, saj redno sprejema skupine iz vseh delov Slovenije.

Tik pred zatonom sonca pa smo na večer angelske nedelje prekolesarili še nekaj poslednjih kilometrov ob Kolpi in prišli na končni cilj, na Vinico, kjer nas je sprejel tukajšnji župnik Anton Gnidovec. Jutri pa nas čaka še sklepno srečanje s skupino tukajšnjih prebivalcev in skupine naših poslušalcev, s katerimi se srečamo znova pri Mariji na Žežlju.

Zapisi o drugih dneh romanja Od Marije k Mariji:

---

Drugi dan začeli v Kočevju, končali v Starem trgu ob Kolpi Drugi dan radijskega romanja od Marije k Mariji smo začeli v Kočevju. Po 15 kilometrih smo se dvignili na 600 m nadmorske višine do Kočevske Reke. Tam nas je prevzela cerkev Sv. Janeza Krstnika. Zgradili so jo na mestu, kjer je že v 14. stoletju stalo svetišče. Po vojni je bilo to zaprto območje, na katerem so porušili več kot 120 sakralnih objektov - cerkva in kapelic.

---

Pogovor z Mihom Hermanom V današnjem dopoldnevu smo spremljali pot naših kolesarjev, romarjev, ki premagujejo pot Od Marije k Mariji. Ob osmih so bili zbrani pri sveti maši, ki jo je na Kureščku daroval Miha Herman, župnik na Teharjah in voditelj pastoralne službe v celjski škofiji, ki se nam je kot sogovornik pridružil tudi v studiu. V več pogovorih je razmišljal o spravi, odpuščanju in nujnosti obojega za prihodnost slovenskega naroda. Vabljeni k poslušanju pogovora z njim!

---

VIDEO/FOTO/AUDIO: Od Marije k Mariji 2014 Radio Ognjišče je danes začel tradicionalno kolesarsko romanje "Od Marije k Mariji", letos pod naslovom "Naše stiske spremeni v veselje!". Sodelavci so pedala začeli vrteti pri Mariji Kraljici miru na Kureščku, pot pa bodo sklenili 8. septembra v božjepotni cerkvi Marijinega imena na Žežlju nad Vinico. Naša radijska ekipa, ki so se ji ob 20. obletnici pridružili tudi kolegi iz uredništva Družine, se redno oglaša v radijski program. Tokrat prvič sta se združili ekipi dveh katoliških medijev: Tednika Družina in Radia Ognjišče.

---