VIDEO: Kardinal Rode: Kakršni smo mi, taki so časi
Slovenija | 23.09.2014, 22:04
Ob izidu knjige in 80. rojstnem dnevu kardinala Franca Rodeta so s slavljencem nazdravili tudi v galeriji Družina. Na predstavitvi knjige „Radost in lepota vere“, je lazarist Robert Petkovšek dejal, da je nova knjiga „zbirka priložnostnih razmišljanj in nagovorov. Obenem pa tudi nekakšen duhovni, kulturni in biografski portret avtorja. V najdemo na preprost in pronicljiv način zapisane misli o njegovem razumevanju krščanstva, o tem, kako se je krščanska vera uresničevala v naši zahodni in slovenski zgodovini, o tem, kakšno vizijo odpira za naprej, o tem, kako je mogoče vero živeti tu in sedaj.“
Članek novinarke katoliškega časnika Družina Ksenje Hočevar objavljamo v celoti
Kardinal Franc Rode na svoj 80. rojstni dan ...
„Nič zemeljskega ni v naši veri. Celo neizmernost materialnega prostora je zgolj podoba naše lakote. Vsaka omejitev nas vodi v upor, in vsaka omejitev razkači naše želje,“ je zapisal švicarski pesnik. Človek, bitje neskončnosti, človek, bitje neskončnih zahtev, človek, bitje neomejenih želja. To je človek. Omejevati človeka na kakršnokoli ideologijo in bodisi zgodovinsko bodisi miselno, pomeni pohabiti človeka. Vera odpira neskončna obzorja v človeku. Zato je vera bogastvo, je lepota, vera je globoka radost za človeka. Človek bitje neskončnosti. Sv. Avguštin pravi: Človek je „zmožen Boga“. Najvišje, kar je. Človek ni pritlehno bitje, človek je neskončno velik. Kot pravi Pascal: „Človek neskončno presega samega sebe.“ Ali kot pravi Nietzsche: »Vsak trenutek človekove sreče zahteva večnost.“ Vera ravno to prinaša človeku. Jemlje človeka v njegovi globini, v njegovem bogastvu, v njegovi neskončnosti in zato je tisto, kar je po mojem nenadomestljivi del njegove eksistence: njegova radost in lepota njegovega življenja.“
*o spodbujanju Slovencev k samozavesti
„Ko sem prišel po osmih letih bivanja iz Pariza v Slovenijo, je bil moj vtis, da prihajam med ponižano ljudstvo, med ustrahovan narod, med narod, ki ni prebujen, predvsem med kristjani sem to čutil. Kot človek, ki je dihal zrak svobode na zahodu, v Franciji, sem čutil potrebo, da predvsem mlade na in študente na teološki fakulteti in na teoloških tečajih, prebujam, jim predstavim možnost bogatejšega življenja, možnost lepšega življenja. Tako sem na Teološki fakulteti pri predavanju osnovnega bogoslovja na začetku vsake ure predstavil nekega avtorja, pesnika, pisatelja, filozofa, razložil njegovo misel in to podal v desetih minutah. Vse te misli so bile v smislu prebujanja. In v smislu klica k bogatem življenju. Naše življenje je lahko sila klavrno, lahko sila ubogo, lahko sila potlačeno, lahko pa tudi izredno lepa drama bogastva čustev, misli, opazovanj in uživanja lepote vsega stvarstva. To sem hotel podati." /…/ Moram pa reči, da sem se v začetku čutil dosti prikrajšanega in sem si sam ponavljal pesnitev pesnika Baudelaira, ki govori o kralju v močvirni deželi, počutil sem se nekoliko kot kralj v močvirni deželi (kardinal je citiral pesem v francoščini …) „Počutim se kot kralj močvirne dežele, bogat in vendar nemočen, mlad, in vendar že tako star.“
*o misli na prihodnost
„Pred leti sem bral, da je palestinski voditelj rekel: čas dela za nas. Pa ga je judovski politik rabin popravil: čas ne dela za nikogar, pomembno je, kaj mi delamo s časom. Navezal bi se na sv. Avguština, ki pravi: Mi smo časi. Kakršni smo mi, taki so časi.“
*o odločni in jasni besedi nadškofa
„Ko človek dobi ali mu je dodeljena odgovorna služba, se zavest odgovornosti spremeni. V tem smislu me je slovenska javnost velikokrat ni razumela. Treba je razumeti, kaj je zavest odgovornosti. Tukaj ni kompromisov. Z evangeljsko resnico in zahtevami evangelija se ne baranta. In vsak človek, ki živi v zavesti svojega poslanstva, bo tako ravnal. Zavest odgovornosti v moji duhovniški in škofovski službi je bila nekaj tako ostrega, da me tudi noben napad in nobeno sramotenje ali nobeno nasprotovanje ni moglo ustaviti, da bi se upognil. Prerok Izaija govori o mutastih psih. Jaz sem moral govoriti, moral sem spregovoriti in sem govoril tako, kot sem vedno čutil, da je moja škofovska dolžnost.“
*o vlogi Cerkve v globaliziranem svetu
„Vsaka evangelizacija se začne pri sebi. Škof, duhovnik, redovnik, redovnica, kristjani , verno ljudstvo morajo najprej vedno začeti pri sebi, evangelizirati sebe, sebe nenehno klicati k zvestobi evangelija. To je prvi pogoj, če hočemo biti prepričljivi, verodostojni pred svetom. Če hočemo, da bo naša beseda našla odmev v poslušalcu. To je najprej. Je pa treba reči, da je to delo, ki se nikoli ne konča. Glejte: v Cerkvi se vršijo stalne sinode, koncili, stalna srečanja, sestavljajo se novi programi, kako danes živeti krščanstvo, kako danes odgovarjati na zahteve evangelija, kako danes podajati besedo evangelija sodobnemu človeku. To je napor, ki ne bo nikoli minil. In zato Ecclesia semper reformata, Cerkev se mora vedno prenavljati, samo sebe, od znotraj. Mislim, da je to pogoj, če hočemo, da smo verodostojni pred sodobnim svetom.“
*o evangelizaciji
„Ko nekateri naši filozofi ali javni delavci slišijo besedo evangelizacija, jim gredo lasje pokonci. Ne govorijo o evangelizaciji, ampak o rekatolizaciji. Strah in trepet pred dejstvom, kaj bi to lahko bilo: rekatolizacija slovenskega naroda. Na dan privedejo stari klerikalizem itd. Ko gre za evangelizacijo, naj se nihče ne boji. Vrnitve starega klerikalizma v Slovenijo ne bo. Naj nihče ne misli, da bo Cerkev zopet imela možnosti, ki jih je imela pred drugo svetovno vojno. To so časi, ki so minili. In tudi Cerkev bo prva, ki bi se uprla takim metodam in takemu načinu in vplivu, ki ga je imela pred drugo svetovno vojno. To so strahovi iz preteklosti in ne vem, kako so še danes navzoči. Evangelizacija je, da predstavimo krščanski humanizem in lepoto krščanske vere v vsej polnosti. Da predstavimo možnost sreče za človeka na tem svetu. Da predstavimo lik pravega človeka, ki je Jezus Kristus. Kristusa, ki prihaja, da bi imeli življenje in da bi imeli življenje v obilju. To je evangelij. Razživeti človeka, mu dati bogastvo življenja in misli, to je nova evangelizacija. Nič ne bomo izgubili, če bo Slovenija bolj krščanska, bolj zvesta evangeliju.“
*o preživetju naroda brez krščanstva
„Mislim, da je krščanstvo tako globoko zaznamovalo slovenski narod, da je krščanstvo prodrlo tako v bistvo slovenskega človeka, da ta človek, ko ne bi bil več kristjan, ne bi bil več tak, kot je. Bi bil seveda še nekaj, nekaj bi bil, ampak Slovenec, ki bi prekinil s krščanstvom, ki bi krščanstvo zanj postalo tuje, vprašujem se, kakšen Slovenec bi ta človek bil. Tak, kot je danes, gotovo ne.“
*o prijateljstvu
„Imam veliko srečo. V vsem življenju so me obdajali prijatelji, ki sem jih bil vesel in so bogatili moje življenje. In sprejemam jih kot dar od Boga. Prijatelji so zame predstavniki in glasniki božje dobrotljivosti, naklonjenosti do mene. Zato krepijo mojo vero, me utrjujejo v moji zvestobi Kristusu in Katoliški cerkvi.“
*o slovenski besedi
„Ko sem prišel iz Francije, sem bil presenečen nad okornostjo slovenske besede. Kako počasi in težko so se izgovarjale slovenske besede v tem prostoru. Ali če danes primerjam govor v francoskem parlamentu in slovenskem državnem zboru. Kakšna razlika! Razlika med leseno govorico slovenskih poslancev in briljantno, sijočo, žuborečo besedo francoskih parlamentarcev. Mislim, da sem se nekaj tega v Franciji navzel, da sem nekaj francoskega besednega zaklada navzel in prenesel v slovenski prostor. Kaj je beseda? V začetku je bila Beseda. Človek ima neskončno velik privilegij, ko lahko govori. Beseda od vseh živih bitij, je dana samo človeku. Beseda je sveta stvar. Francoski pesnik pravi: „v božjem srcu je izvor besede.“ Skušal sem svetost besede ohraniti in tudi podajati nepotvorjeno besedo, kot sem jo iz božjega srca črpal.“
Celoten pogovor s kardinalom Rodetom bodo v katoliškem tedniku Družina objavili v prihodnji izdaji.
