Svetovna konferenca kulture smrti v deželi množičnih grobišč

| 29.09.2014, 14:33 Matjaž Merljak

Prve dni meseca oktobra se bodo zbrali v Sloveniji, v središču Ljubljane, v Cankarjevem domu strokovnjaki, propagandisti splava, pobudniki smrti vsega sveta. Slovenija ne bi bila deležna tako žalostne in zastrašujoče prisotnosti, če ne bi slovenski aktivisti dokazali svojim kolegom iz drugih krajev, da je dežela pod Triglavom, na sončni strani Alp, tega vredna.

Slovenski narod, ki se na tem delu sveta bori za preživetje, se ni zgrozil nad genocidom, ki so ga zagrešili nad njim domači komunisti in o katerem priča več kot 600 množičnih grobišč. Tudi se ne zgrozi ob misli, da pomorijo njegovi člani leto za letom na tisoče nerojenih rojakov, da smo zato narod brez potrebnega naravnega prirastka. Ljudstvo, ki je ob teh dejstvih brezbrižno, se po vsej verjetnosti tudi ne bo čez mero razburilo, da ga sredi glavnega mesta vabijo domači in tuji aktivisti smrti, naj kot narod naredi samomor. Kdor spodbuja k jemanju življenja nerojenih otrok, želi tudi narodu hiranje in smrt.

Na Konferenci bodo govorili med drugim tudi o varnem splavu nezaželenih in pri tem pazili, da ne bodo rabili besede »otrok«. Ker gre pri tem za uničenje življenja otročiča, je splav varen lahko le za tiste, ki tega umorijo. V tem oziru je Slovenija varna dežela.

Propagandisti kulture smrti se ni bati, da bi jih kdo nadlegoval. Ljudje, ki so pri nas pomorili, med revolucijo in po njej, več kot sto tisoč »nadležnežev« vseh starosti in stanov, niso bili kaznovani. Seveda so tudi oni našli za umor primernejše ime, govorili so o likvidacijah in bili nato nagrajeni, odlikovani in počaščeni s spomeniki. Zato se ne bi smeli čuditi, če bi bili deležni kakih časti tudi organizatorji in udeleženci te Konference.

Zagovorniki kulture življenja, ob vsem tem, tokrat ne bodo tiho. Pripravljajo ob molitveni akciji tudi glasen protest, kar dokazuje, da se zavedajo resnosti dogodka in znajo uporabiti svojo svobodo. To je upanja poln korak v smeri življenja, ki je božji dar in ga je treba braniti, a tudi živeti in posredovati. Protest je potreben, a sam, osamljen ni dovolj. Potrebne so družine odprte življenju, družine s številnimi otroki. Take družine so sad osebnih odločitev in so zato najbolj prepričljiva manifestacija in končno tudi zmaga nad kulturo smrti. Življenje je močnejše, a zahteva poguma.

Če mislijo organizatorji Konference o splavu, da bodo na ta način utrdili v Sloveniji kulturo smrti, jim lahko prepričljivo dokaže, da se motijo, le porast rojstev v našem narodu.

Kultura smrti, ki jo bodo čez nekaj dni propagirali v Cankarjevem domu, se izčrpa v sebični sedanjosti in z njo premine. Odločitev za življenje je odločitev za veselje, za upanje in za zaupanje, je odločitev za smiselno delo zakoreninjeno v preteklosti in usmerjeno v prihodnost. To je temeljna odločitev sedanje generacije Slovencev. Bog daj, da bi se znali in hoteli odločati prav.