Lokalne volitve niso na strani novih obrazov

Slovenija | 26.09.2014, 14:30 Tanja Dominko

Župane volimo na območju Slovenije že dolgo. Lokalna samouprava je bila uvedena že sredi 19. stoletja z avstrijskim začasnim zakonom o občinah, ki ga je leta 1849 podpisal cesar. Delovala je vse do leta 1955, ko je bil uveden socialistični komunalni sistem, ki je lokalno samoupravo de facto odpravil, znova pa je začela delovati leta 1995. Čez dober teden dni bomo po štirih letih spet volili nove župane in predstavnike v občinskih svetih. Pa bodo res novi?

Če bomo sledili dosedanji praksi, ki ponekod traja že nekaj mandatov, bodo tudi tokrat zmagovali stari obrazi. V čem so torej lokalne volitve drugačne od parlamentarnih? Zakaj na občinski sedež raje posadimo nekoga, ki ga poznamo, kot pa nekoga, čigar sposobnosti so nam neznanka? Nisem psiholog, da bi znala postreči s pravilnim odgovorom, a vendar se mi zdi, da so lokalne volitve tiste, ki so ljudem bližje od parlamentarnih. Župana mnogi bolje poznajo kot številne poslance, čeprav je njihova pojavnost na televiziji, kraljici medijev, neprimerno večja. In če velja nek župan za uspešnega, pa čeprav je to zgolj njegova reklamna etiketa, ga bodo ljudje volili. Če se rad pojavlja na občinskih dogodkih, z ljudmi pokramlja, jih veselo potreplja po rami, tu in tam asfaltira kakšen pločnik, zgradi prizidek k vrtcu ali šoli- v teh dneh smo – kako nenavadno - priča številnim slovesnim odprtjem tovrstnih občinskih pridobitev – potem je glas zanje zagotovljen.

Zdi se mi, da ljudje na lokalnih volitvah veliko raje kot profesorje ali družboslovce nasploh volijo ljudi iz gospodarstva ali vsaj podjetniških voda, češ, imajo kaj pokazati, nekaj so že ustvarili, čeprav obstaja žal prepogosto upravičena skrb, da bodo občinski denar uspešno kanalizirali tudi v svoje projekte. No, obstajajo pa tudi občine, kjer na čelo izvolijo igralca, saj je pač ljudem všečen, dobro govori in se znajde v vsakršni situaciji. Ko sem se letos sprehajala skozi seznam kandidatov za župane, sem presenečena opazila, da se za stolček poteguje tudi nekdanja športnica Britta Bilač. Nekje drugje se na seznamu znajdejo novinarska imena in še mnogo drugih poklicev je zaslediti. In ko takole razmišljam naprej, se sprašujem, ali se mi samo zdi ali pa res tudi lokalne volitve postajajo prehud izziv za pametne, sposobne, vestne, izkušene in dobronamerne ljudi. Čeprav se kandidatov v nekaterih mestih kar tare, nas podrobnejši pregled imen marsikje ne razveseli najbolj. Moje sožalje tistim, ki morajo izbirati med slabim in manj slabim. Zanimivo pa je, da je kar 36 občin takih, kjer je kandidat en sam in je torej izvoljen že vnaprej. 33 jih je na tem položaju že v sedanjem mandatu in kaj to, da nimajo tekmecev, pove o njihovem dosedanjem delu? Upam, da to, da so dobri župani, da so ljudje z njimi zadovoljni. Raje ne pomislim na odgovor, ki se mi nehote vsiljuje, da med občani enostavno ni nikogar, ki bi se spustil v predvolilno tekmo, bodisi zaradi pomanjkanja ambicij ali pa denarja. Tudi slednji namreč ni tako nepomemben, ko se nekdo odloči kandidirati. Hkrati pa dostikrat dobimo občutek, da so nekateri kandidati preprosto že tradicionalni. V predvolilni tekmi na terenu niti ne sodelujejo, veselijo pa se nastopov na televiziji, kjer modrujejo iz volitev v volitve, čeprav se zavedajo, da možnosti za uspeh nimajo. Tako je vsaj opaziti na ravni Ljubljane, kjer resnično pogrešam nove obraze, kandidate, ki bi imeli več možnosti za uspeh. A zdi se, da v nasprotju s politiko v manjših občinah v prestolnici države politične stranke niso sposobne stopiti skupaj in poiskati kandidata, ki bi se dejansko lahko spustil v ta boj in v njem prepričal. Tako pa je tudi ljubljanska politika odraz parlamentarne, kjer je redko začutiti željo po sodelovanju za skupno dobro.

Obrazi v parlamentu se sicer menjajo, stari odhajajo, novi prihajajo, a retorika ostaja enaka. Včasih pomislim, da je podobno kot pri gradnji hiše. Mojstri se menjajo, vsak ima o svojem predhodniku povedati vrsto kritik, svoje delo pa hvali na pretek. Ko od hiše odhaja, pa prizna, da se tega in tega ni dalo narediti zaradi danih ovir. Tudi tokratna vladna ekipa se je zavezala premakniti voz naprej. Ker sta v njej kar dve stranki, ki sta tvorili prejšnjo vladno ekipo, si kritiziranja prejšnje vlade ni mogla privoščiti, pač pa še vedno tu in tam ujamemo stavek, da so se dolgovi najbolj nabirali v času prve Janševe vlade. Kot da smo ljudje neumni in ne vemo, da gre za dolg prebivalstva, ne za državni dolg. In da prebivalstvu pač ne moreš preprečiti, da bi se zadolževal, saj so banke tiste, ki mu to omogočajo. A neumnosti iz ust naših vrlih politikov še ni konec. Ena od ministric se nas denimo trudi prepričati, da varčevanje ni prava pot. Dejala je, da smo z neracionalnim varčevanjem v času krize sami sebi pristrigli razvojne možnosti, ljudi pa pahnili v socialne stiske. Gospa ministrica, kdo pa je varčeval? Če porabimo na leto dve milijardi več, kot smo ustvarili, je to za vas varčevanje? Novi premier Miro Cerar je sicer v minulih dneh postregel z bolj treznimi odločitvami. Izjavil je denimo, da bomo morali „na nekaterih področjih zelo varčevati" ali pa "ustrezno prerazporejati sredstva znotraj javne uprave", da bomo lahko že naslednje leto prišli na "slavne tri odstotke“ BDP-ja zadolženosti. Ko takole prebiram in poslušam izjave nove vlade, se sprašujem, kako dolgo bodo Socialni demokrati še njen del. Prepričana sem namreč, da si mandat nekoliko drugače predstavljajo kot premier Miro Cerar. Ta namreč vsekakor namerava javno porabo zmanjšati, kako, bo jasno v prihodnjih tednih. Računati zgolj na gospodarsko rast, ki se je le vrnila v našo deželico, ne bo mogoče. Odščipniti bo treba tudi tam, kjer smrdi. Poleg tega je še mnogo drugih nerešenih zadev, ki kličejo po milijonih evrov.

Gospod Cerar je ugriznil v kislo jabolko, s čimer se posredno strinja tudi kardinal Rode, ki je v teh dneh praznoval svoj 80. jubilej. Sam premiera sicer ceni in ga ima za iskrenega in za poštenega človeka, človeka dobre volje, ki dobro v srcu misli, a se tudi njemu zastavlja vprašanje, kako in koliko časa bo ta koalicija delovala. Dejstvo je, da ena lastovka še ne prinese pomladi. A čeprav vse bolj postaja verjetno, da bo tudi ta vlada mandat končala predčasno, to še ne pomeni, da bomo iz te zgodbe potegnili nek pameten nauk ... Lahko bi denimo slišali vsaj managerja leta Branka Rožiča, direktorja podjetja Količevo karton, ki je dejal, da v Sloveniji potrebujemo pošten odnos do dela, dobro organiziranost in učinkovito vodenje. Ter dodal, da če vsak opravi delo, za katerega je plačan, je že veliko narejenega. Vlada, si slišala? In ti, ki si zaposlen v državni upravi, tudi? In ti, župan, ne boš delal le za svoj žep? Dobro, potem še obstaja upanje ....