O viziji ob začetku šolskega leta
| 02.09.2014, 15:14 Blaž Lesnik
Poletja je konec (če se je letos sploh kdaj začelo, se pravzaprav ne spomnim) in koledar je pokazal nov začetek šolskega in veroučnega leta. Za 21.886 učencev prvič. Ta izstopajoča številka, ki je rekord v zadnjih desetih letih, je vsekakor dobra novica. Zaradi večjega števila rojstev od leta 2007 naprej bodo šolske učilnice še nekaj let bolj polne. Naša družba v tem trenutku res potrebuje pozitivne signale, zato jih ne gre spregledati, tudi če so na prvi pogled obrobni ali nepomembni.
Prvi šolski dan je vedno nekaj posebnega, zaznamuje začetek novega obdobja v življenju mladega človeka pa čeprav v spominih ostane zgolj utrinek: polna šolska torba, tortica ali kaj tretjega. Meni ostajajo pionirska prisega, kapica in rutka - hvala Bogu, minuli časi! Slovenska družba je morda res podobna lubenici: zunaj je zelena, navznoter pa še vedno rdeča. A če primerjam spomine na svoje prve šolske dni, ko smo bili tudi kot prvošolci veliko bolj prepuščeni samim sebi in dobri (ali slabi) volji učitelja z današnjimi razmerami, ko učenca in učitelje spremlja stotine predpisov in pravilnikov, lahko ugotovim, da se je veliko spremenilo. Marsikaj na bolje, seveda je stranpoti, nakopičenih težav in nesmislov v našem šolskem sistemu veliko.
A še vedno tudi danes na koncu stoji učitelj, ki je, če stopimo iz okvira sistema in shem, ključna oseba v življenju vsakega šolarja in njegovih staršev. Podobno kot rečemo za vero, da gre z duhovnikom gor ali pa pade, velja tudi za učitelja in šolo. Ko učitelj čuti, da je njegov poklic pomembno poslanstvo in je temu primerno zavzet tako za snov, ki jo poučuje, kot za njemu zaupane učence, bo to navkljub vsem oviram, ki mu jih postavljajo sistem in žal prevečkrat tudi starši, za otroka, šolo in končno tudi družbo dobro. Imeti vizijo poučevanja, vzgoje, imeti pedagoški in osebni eros, o katerem je pisal eden prvih slovenskih pedagogov Stanko Gogala, pomeni imeti dobrega učitelja, ki usmerja mlado življenje na pot učenosti in modrosti življenja. Bistvo osebnega erosa je, da gojenec vzgojitelju ni čustveno brezpomembna stvar in da ni čustveno ravnodušen do njega, da nima učenca za šolski material, ki mu je izročen na milost in nemilost in ki bi na njem lahko pokazal svojo moč in oblast. Prava vzgoja ne ruši učiteljeve avtoritete, ampak jo, nasprotno, lahko celo poglablja. Učiteljev s takšno vizijo svojega poslanstva ni nikoli preveč.
In ko smo ravno pri viziji - kako je z njo v politiki? Vsak človek naj bi namreč imel svojo osebno vizijo, starši, ki pripeljejo svojega otroka prvič v šolo imajo tudi vizijo o tem, kaj se bo otrok naučil in kako ga bodo v nadaljevanju šolanja vzgajali, govorimo o viziji podjetij, družine,...
Žal pa pri politikih in politiki vsak dan znova ugotavljamo, da jo tam močno primanjkuje. Kaj pravzaprav pomeni ta pojem, povezan z videnjem, gledanjem naprej v prihodnost? SSKJ pravi: vizija je predstava o tem, kakšna naj bi kaka stvar (v prihodnosti) bila in kot primer navaja: uresničiti je hotel svojo vizijo sveta. Primer ravnanja odhajajoče ministrice Bratuškove v zadnjih mesecih lahko opišemo kot ravnanje brez vsake vizije. Tik pred julijskimi predčasnimi volitvami je lastni vladni sklep o privatizaciji državnih podjetij umaknila, s tem dosegla, da je njeno zavezništvo za las prišlo v parlament, prodaja podjetij pa je še vedno pod njeno vlado v odhajanju spet v veljavi. Preden mi boste povedali, da sem naiven, saj da pri takšnem ravnanju pravzaprav gre za vizijo, ki se ji reče vizija lastnega interesa, naj samo spomnim, da vsak predsednik vlade in tudi vsak minister ob nastopu svoje funkcije poda prisego, ki vključuje stavek, da bo "z vsemi svojimi močmi deloval(a) za blaginjo Slovenije". Tudi Bratuškova, ki bo, kot vse kaže, kmalu zaprisegla na novem delovnem mestu, kjer bo v vsemi močmi delovala za blaginjo vse evropske skupnosti.
Žal je primerov kronične odsotnosti vizije o prihodnosti naše države na vsakem področju veliko. Tu nimam v mislih teoretičnih razprav o tem, kam naj gremo kot družba in – če povežem s šolskim sistemom – kupom zapisanih smernic in ciljev, ki nikoli ne zaživijo. Tudi ne ohlapnih ne nezavezujočih programov političnih strank, ki z všečnimi obljubami vedno znova prepričajo volivce. Prav tako nam čas in denar molzejo strategije razvoja, ki zdržijo toliko, kot zdrži aktualna vlada, potem pa se vse skupaj začne od začetka.
V mislih imam temeljno odločitev o sodelovanju za skupno dobro, ki je Slovenci žal še nismo sposobni doseči, verjetno tudi zato, ker se ne zmoremo pogovoriti o svoji preteklosti. Naj bo to odločitev za nove koncepte zelenega gospodarstva ali pa o tem, koliko in katera državna podjetja bomo prodali. O tem se namreč odločamo že toliko časa, da so skoraj vsi potencialni kupci (upravičeno) obupali in odkorakali drugam.
Tega žal ne znamo, ker pomeni sodelovanje preseganje lastnih ozkih interesov za skupno dobro. Vemo pa, da če že v najmanjši skupnosti družbe, to je družini, vsak misli samo nase, hitro pride do težav, enako je povsod drugod.
