Blaženi Slomšek po petnajstih letih živo navzoč med nami

Slovenija | 19.09.2014, 10:00 Tone Gorjup

Pred petnajstimi leti je sveti Janez Pavel II. pred Betnavskim gradom v Mariboru izrekel besede: „S svojo apostolsko oblastjo dovoljujem, da se častitljivi Božji služabnik Anton Martin Slomšek odslej imenuje blaženi in se njegov god obhaja na krajih in po ustaljenih pravnih predpisih vsako leto 24. septembra.“ S tem smo Slovenci prav na današnji dan dobili prvega blaženega. Naš zavetnik in priprošnjik je takrat privabil v Maribor skoraj 200 tisoč vernikov. Tudi danes mnogi prihajajo na njegov grob, se mu priporočajo, ga prosijo in se mu zahvaljujejo. Septembrski dnevi z obletnico razglasitve za blaženega in njegovim godom privabijo v mariborsko oziroma Slomškovo stolnico številne romarje od blizu in daleč. V stolni župniji se med drugim na njegov god pripravljajo z devetdnevnico. O doživetjih na Slomškovem grobu je Nataši Ličen spregovoril mariborski stolni župnik Marko Veršič.

Marko Veršič: »Gotovo je to leto, 15 letnica beatifikacije blaženega škofa Antona Martina Slomška, nekaj velikega za naše mesto, posebej za našo župnijo in sploh za vso našo domovino. Že vse leto preko različnega dogajanja čutimo tesno vez z blaženim škofom. Začeli smo z obletnico prenosa sedeža, potem s 150 letnico ustanovitve šolskih sester, kar je tudi povezano s Slomškom. Od petnajstega septembra naprej pa živimo z devet dnevnico, ko se vsako jutro in vsak večer zbiramo v stolnici, v skupni molitvi ob grobu blaženega škofa. Čutiti je, da Slomšek živi med nami, ne samo kot spomin, ampak kot tisti, h kateremu se radi zatekamo v različnih prošnjah. Vesel sem, da v nabiralnik pri Slomšku, tudi preko sms in elektronskih sporočil prihaja veliko prošenj, s katerimi se ljudje pridružujejo našim molitvam. Največ je prošenj povezanih z družinskim življenjem, z razumevanjem, prošenj staršev za otroke, ko čutijo da le-ti hodijo neko posebno pot in si želijo, da bi bila ta pot malo bolj usmerjena v bistvo življenja in ne samo v vsakdanjo borbo za preživetje ampak v tisto, kar resnično rabimo in po čemer hrepenimo. Družina je gotovo na prvem mestu v prošnjah ljudi, ki jih polagajo pred Slomška, potem pa je veliko prošenj tudi za naše škofije in za našo Slovenijo. V tem se uresničuje Slomškova dimenzija, njegovo geslo o materinem jeziku, ki naj bo naš ključ in to se čuti. Veliko je seveda tudi osebnih prošenj. Slomšek je zanimivo priprošnjik za vse in je prav pretresljivo opazovati ljudi, kako s predanostjo in odprtostjo klečijo pred Slomškovim grobom in prosijo blagoslova ter pomoči. Kot zanimivost naj dodam, da v soboto prideta dva ali trije avtobusi romarjev, niso še sporočili dokončno, iz sosednje Avstrije, ki želijo imeti, tudi v sklopu Slomškovega meseca, sveto mašo v naši stolnici. To dokazuje, da Slomšek povezuje in združuje in je res velik most tudi danes.«

Stolni župnik Marko Veršič vabi vse, naj na razglednico ali prek sms sporočila oziroma elektronske pošte pošljejo svoj molitveni namen. Vsako prejeto prošnjo bodo položili vsaj za nekaj trenutkov v bližino groba blaženega škofa, ker se jim zdi pomembno, da v nas živi ta želja. Saj si želimo, da bi bil Slomšek čim prej svetnik, toda svetost se ne zgodi v predpisih, svetost se zgodi v našem iskrenem priporočanju Slomšku in v želji, da ga posnemamo.

Kako sprejeti v svoje molitve tudi priprošnje k našim svetniškim kandidatom?

Marko Veršič: »Morda smo danes nekoliko izgubili jedro. Naši svetniški kandidati, blaženi in svetniki so naši nebeški zdravniki, ko jim lahko potožimo in jim nekoliko potarnamo, ko nam je hudo. Velikokrat dobimo odgovor na svoje iskanje. Ko nam gre dobro, pa pozabimo. Če sodim po obisku Slomškovega groba se zdi, da to obujamo. Vračamo se h krajem, kjer smo nekoč dobili pomoč. Njegov nauk se na žalost ne sliši dovolj. Ne znamo ga prevesti, puščamo ga v okostenelem jeziku za ta čas in potem se nam zdi, da nam nima kaj povedati. Danes je čas, ko tako radi govorimo o celostni vzgoji človeka, a pozabljamo, da je pred 172 leti Slomšek položil v učbenik o Blažeju in Nežici celostno vzgojo človeka, bonton, higieno, računstvo, slavistiko, verouk. Torej, biti Jezusov učenec pomeni biti dober na vseh področjih, v vsem, kar sem.«

Se čuti narodno jedro v odnosu do naših svetniških kandidatov?

Marko Veršič: »Ne. Se opravičujem, ker sem tako neomahljivo in odločno odgovoril z ne. Pa ne gre tu samo za področje Slomška. Do vseh naših svetniških kandidatov imamo takšen odnos. Se pošalim velikokrat in rečem skupinam ljudi, če so že videli dobro javno razsvetljavo z le eno žarnico, ki gori? Jaz je še nisem. Vsaka javna razsvetljava potrebuje veliko luči. Vsako od teh luči bi morali spoštovati in ceniti, ker skupaj dajejo celostno podobo. Pomembno se mi zdi, da se zavedamo moči in pomena vsakega od svetniških kandidatov. Vsak od njih nam prinaša svojo luč. Saj je razumljivo, da želimo bolj izpostaviti in dati v ospredje svojega, iz svojega okolja. Bog ne daj, da ostanemo pri tem. Božjo milost smo tako skrčili, da se nam lahko zgodi, da ne bomo videli vsega, kar nam daje. »