Pogovor z Mihom Hermanom
| 05.09.2014, 15:18 Jure Sešek
V današnjem dopoldnevu smo spremljali pot naših kolesarjev, romarjev, ki premagujejo pot Od Marije k Mariji. Ob osmih so bili zbrani pri sveti maši, ki jo je na Kureščku daroval Miha Herman, župnik na Teharjah in voditelj pastoralne službe v celjski škofiji, ki se nam je kot sogovornik pridružil tudi v studiu. V več pogovorih je razmišljal o spravi, odpuščanju in nujnosti obojega za prihodnost slovenskega naroda. Vabljeni k poslušanju pogovora z njim!
Romanje ima tokrat naslov Naše stiske spremeni v veselje. V mislih imamo eno najhujših stisk našega naroda: razdeljenost in prevelike mržnje zaradi medvojnih in povojnih dogodkov. Prav zato se nam zdi nujen klic po odpuščanju in spravi, klic po očiščenju zgodovinskega spomina s Kristusovo milostjo. Ker bosta današnji cilj kolesarskega romanja grobišče pod Krenom in spravna kapelica, se nam je zdelo prav vsebino prvega petka posvetiti prav tem vprašanjem.
Miha Herman je v pogovoru najprej povabil k molitvi za spravo. Prihaja iz župnije, ki je žalostno zaznamovana s povojnimi dogodki in čuti da je to breme, ki ga ne zmoremo razbremeniti. Povedal je, da je že pri uvodni sveti maši skušal osvetliti polno predanost Kristusa, ki je umrl za grešnike in ne za pravične. Prepričan je, da nam to spoznanje daje upanje, da je Kristus umrl za vse. Ob tem radostnem upanju, smo tudi mi dolžni prispevati svoje moči k sožitju. Naš sogovornik naše kolesarsko romanje razume kot droben prispevek k temu in si želi, da bi željo po spravi sprejeli tudi tisti, s katerimi se naši kolesarski romarji srečujejo.
Miha Herman meni, da je v ljudeh iskrena želja po odpuščanju in spravi. Žal pa se danes mnogi ustavljajo pri človeškem pogledu na spravo in se ne zavedajo, da je in mora biti najprej Božje delo. Treba je sprejeti kar se je zgodilo in v molitvi prositi, da z odpuščanjem živimo naprej. Hkrati se zaveda, da je tovrstna osebna razmišljanja težko prenesti na javna in splošna spoznanja. Sprava je proces osvobajanja in znamenje poguma. Pogosto nam prav pomanjkanje poguma onemogoča prave korake. Za spravo je, po Hermanovih besedah, potrebna tudi vera.
O slovenski razdeljenosti se dolgo ni govorilo, danes je beseda o tem vseprisotna, sprave pa vendar ne dosežemo. Rano je treba očistiti, razkužiti in jo obvezati. To preprosto dejstvo velja tudi za duhovne rane. Le praskanje in govorjenje o njih ne bo peljalo na pravo pot. Klici naj se nehamo ukvarjati s preteklostjo so v popolnem nasprotju z etiko. Nujno se je spoštovati, slišati drug drugega in moliti. Naše besede in dokazovanje krivde očitno niso dovolj, treba je prositi za prava spoznanja in odpuščanje.
Naš sogovornik je predstavil tudi prizadevanja Cerkve, ki je spravo in željo po odpuščanju zapisala tudi med pomembnejše točke Pastoralnega načrta.
