Misijonski prostovoljci v Ekvadorju

Slovenija 14. 08. 2014, 10:52

Štirje prostovoljci, Eva iz Domžal, Maja iz Šentruperta, Pavel iz Podgorice v Črni Gori in salezijanec Marko to poletje doživljajo misijone na prav poseben način. Objavljamo njihovo poročilo.

„Ekvador je južnoameriška država čudovito floro in favno ter bogato zgodovino in pestro rasno strukturo, saj jo sestavljajo nekdanji kolonizatorji, priseljenci iz Evrope in Afrike ter domačini, južnoameriška indijanska plemena, ki so pred preganjanjem in izkoriščanjem pobegnila v visoko in težko dostopno andsko višavje. Čeprav dandanes prevladuje katoliška vera tudi med njimi, so socialne razlike tako velike, da živijo v pravi bedi. Država sama zaradi korupcije in neorganiziranosti nima dovolj moči, da bi te razlike vsaj blažila, če že ne odpravljala. Zato je tukaj še kako potrebno misijonsko delovanje Cerkve v vseh razsežnostih evangeljskega sporočila.

Štirje prostovoljci, Eva iz Domžal, Maja iz Šentruperta, Pavel iz Podgorice v Črni Gori in salezijanec Marko to poletje doživljamo misijone na prav poseben način. Da smo odšli tako daleč in tako visoko, ni naključje. Že v prejšnjih misijonskih prostovoljskih odpravah smo se spoznali z mnogimi prostovoljci iz različnih držav, tudi z Andreo iz Ekvadorja, ki nas je povabila v svojo domovino.

Po dogovoru s tukajšnjimi salezijanci je bila ideja o enomesečnem misijonskem prostovoljstvu kmalu prelita v projekt in tako se od 16. julija do 18. avgusta nahajamo na velikem misijonu s središčem v Salinas de Guaranda (izg. salinas de garanda) na višini 3550 metrov z okoli 500 prebivalci, kjer z ostalimi prostovoljci in domačimi animatorji vodimo poletne dejavnosti za otroke in mlade. Majhen kraj z večinoma indijanskim prebivalstvom so salezijanci spremenili v organizirano celoto, kjer so ustanovili zadrugo, zaposlili domačine v proizvodnji sira, čokolade, pletenin in drugih lokalnih proizvodov ter vzpostavili pravično trgovino, da se lahko dostojno preživljajo. Zaradi uspeha je prišel tudi turizem in z njim vse negativne lastnosti, ki jih ta panoga prinaša, tako da vzgojno-pastoralnega dela ne zmanjka.

V to misijonsko področje pa spada še okoli 40 vasi, ki so razpršene daleč po andskem višavju vse do višine 4300 metrov in v subtropskem pasu, ki se spušča proti pacifiški obali Ekvadorja. Oddaljenost, razpršenost in različnost so največja ovira pri povezovanju, evangelizaciji in socializaciji teh skupnosti, ki sicer vztrajajo na strmih pobočjih neskončnih višavij, s katerih lahko opazujejo sončni vzhod ali zahod, čeprav so doline dneve in noči prekrite z debelo plastjo megle.

Po dvodnevni aklimatizaciji in privajanju na višino v glavnem mestu Quito smo prva dva tedna preživeli v Salinasu, kakih 250 km južno od glavnega mesta. Naše delo je obsegalo jutranjo animacijo otrok, dopoldanske delavnice, vodenje popoldanskih iger in drugih dejavnosti. Popoldanski program za otroke smo izvajali tudi v v bližnji skupnosti Apahua (izg. apáua). Nekaj časa je bilo potrebno, da smo se navadili na tukajšnji sistem in laične voditelje, saj celoten misijon vodijo večinoma domači laiki in tuji laični misijonarji. Tudi točnega časa ne poznajo. A delo z otroci je kot povsod zanimivo in pestro. Tukajšnji otroci še niso tako razvajeni in so veseli vsake stvari, ki jo počnejo. V največje zadovoljstvo nam je, ko nam vrnejo nasmeh s svojih od ekvatorskega sonca ožganih lic, čeprav je temperatura na teh višavah vse prej kot visoka.

Teden dni smo preživeli tudi v Chazo Juanu (izg. časuhuanu), ki se z andskih višav spušča skoraj 2000 m niže v subtropskem pasu proti pacifiški obali. Mala indijanska skupnost, stisnjena v toplem kotičku med visokimi, s pragozdom poraščenimi vršaci, kjer ni ne telefonskega signala ne interneta, je na nas pustila posebno doživetje. Če smo se pritoževali nad srbečimi piki malih živalic, podobnih komarjem, pa smo doživeli pravo domačnost narave in tukajšnjih ljudi. Dopoldne smo kar v šoli sodelovali pri pouku. Učenci in učitelji so bili najbolj navdušeni nad nekaterimi bansi in plesnimi vajami, saj se je vseh 40 otrok, kolikor jih obiskuje osnovno šolo z učitelji vred prestavilo na šolsko dvorišče in se veselo učilo plesnih korakov in gibov. Popoldne pa smo imeli razne delavnice, od angleščine do ročnih delavnic in iger. Čeprav se je zbralo preko 50 otrok in smo bili brez gradiv za delavnice, pa smo se znašli s preprostimi materiali in ustvarjali z otroki.

Tudi v bližnji skupnosti La Palma smo se za nekaj ur počutili kot doma. Za tamkajšnje žene, ki se vsak teden srečujejo, smo organizirali kuharski tečaj pečenja palačink. Sliši se preprosto, a tukaj to ni bilo tako. Kupili smo moko in jajca, nikjer pa ni bilo mogoče dobiti mleka. Zato je neka gospa skočila domov in prinesla okoli 2 dcl mleka, kar pa za nekaj čez 20 žena, kolikor se jih je zbralo, nikakor ni bilo dovolj. Nato se je druga podala pomolsti domačo kravo in tako smo prišli tudi do mleka. A tudi za namaz palačink ni bilo ničesar: ne čokolade, ne marmelade. Zato smo si pomagali z limonovim sokom in sladkorjem. Na koncu so žene vse zadovoljne odhajale domov z novim receptom, mi pa smo bili tudi veseli, da smo preživeli lep popoldne kljub pomanjkanju vsega, česar smo navajeni. In s spoznanjem, da imamo vsega preveč …

Posebno doživetje je bilo nedeljsko bogoslužje. Za celoten misijon skrbi namreč le eden duhovnik, zato je nemogoče, da bi bile vsaj ob nedeljah v vseh skupnostih svete maše. Domačini se tako zberejo v nedeljah zvečer v lepo urejeni cerkvici, kjer neke vrste vaški poglavar vodi bogoslužje Božje besede, prebere evangelij in ga preprosto razloži, nato pa sledi prejem svetega obhajila. Vse to spremlja domače petje in aktivno sodelovanje vseh domačinov.

Nekajkrat smo z misijonarji ali domačimi laiki obiskali kakšno oddaljeno skupnost in ji pripeljali razne potrebščine. Ob srečevanju z domačini se šele odpirajo mnoga vprašanja v naših srcih, od smisla naše pomoči, ki je kot kapljica v morje, pa do novih spoznanj in vrednot krščanske vere, ki se pri nas zgublja v relativizmu in individualizmu, tukaj pa prebivalcem daje moč in vztrajnost. Zato je naša odgovornost zanje še toliko večja, zaupanje v Božjo previdnost, ki tukaj očitno deluje, pa prav tako.“

Marko Suhoveršnik, Eva Križnik, Pavel Koroš in Maja Žibert