V gorah smo bližje Bogu

| 26.08.2014, 15:35 Blaž Lesnik

Pod vtisom našega pohoda na Kredarico, ki smo ga doživljali pretekli torek in sredo, ko je potekala mesečna akcija Dobro delo dobro dene, nastaja tudi moj komentar. Čeprav sem vedela, da je pot navzgor strma, sem vendarle upala, da tako strma pa spet ni. Pa je bila, še bolj, pa še mokra in hladna za povrhu.

A tik pod vrhom, ko nas je pral dež, zapihal je hladen veter, v rokah so se pojavili mravljinci, prstov nisem čutila, sem zadnje atome moči našla v poslanstvu, ki smo si ga zadali. Z Markom in Blažem smo se odločili, da svojo pot, morebitne žulje, težke noge … darujemo za našega sodelavca in prijatelja Alberta, ki se bori z boleznijo in za vse bolne, onemogle, tiste, ki čakajo izvide, ki bi radi šli, pa v tem trenutku ne morejo …

Zaradi slabe vremenske napovedi so ljudje, ki smo jih srečevali, večinoma odhajali v dolino, kar nas seveda ni ustavilo. Ko greš v gore sam, kar tako, je drugače, naša pot pa je bila kljub vsemu službena, zato smo s seboj nosili tudi skrbi, kako bo šlo. Pa je šlo, signal smo uspešno lovili, besede pa, kar se da, pametno izbirali. V tem mesecu smo želeli prinašati dobre zgodbe, ki jih rojevajo gore.

Prostovoljstvo v gorah živi bolj, kot bi si mislili. A tudi najina zgodba se je začela že pred prvim korakom v gore, z obiskom markacistov, ki delajo nove poti tam, kjer jih je žled zbrisal oziroma uničil in drugje. Ure in ure prostovoljnega dela, da je naš korak lahko miren, da ne zaidemo s poti, da nam je ob tem, ko se odpravimo v hribe ali gore, lepo. Prevzamejo tudi zgodbe helikopterske ekipe, ki dežura na Brniku. Reševanje v gorah je več kot delo, to je poslanstvo, to je najbolj humano nagnjenje, ki ga premore človek – pomagati sočloveku v stiski.

A hkrati, ko iz dneva v dan spoznavamo plemenita dejanja neštetih posameznikov, smo pretreseni ob mnogih zločinih, prizorih, ko zastane dih – ne le v svetu, tudi doma. Danes, ko je Slovenija odeta v črnino zaradi smrti policista, ki ga je ustrelil vojak, je mogoče vprašanje, kaj pa je z nami v resnici narobe, še bolj na mestu.

Če ima človek plemenito srce, bo našel veliko potreb, na katere lahko odgovori. Res so težki časi, za mnoge, a lažji bi bili, če bi vsak naredil vsaj en korak – namesto da se zapre v svojo kamrico ne le srca, ampak tudi stanovanja, bi moral stopiti čez prag svojih omejitev. Pomoč tistemu, ki je v stiski, pomaga tudi nam, kar ste dokazali tudi v torek, ko smo zbirali hrano in pripomočke za družine v stiski. Hvala, dragi Gorenjci, rekordno število vozičkov pove več kot katerakoli beseda.

Ob razmišljanju o prostovoljstvu sem vedno bolj prepričana, da bi tudi naši poslanci bolje opravljali svoje delo, če bi bili prostovoljci. Namesto kakršnekoli prenove ali celo zidave novega Plečnikovega parlamenta predlagam, da se jim odstopi večja soba na Kredarici. Tja bi prihajali peš, ne glede na vreme, na dolgi in naporni poti prevetrili svoje glave, zbistrili misli in mogoče v gorah, kjer smo bližje Bogu, razmišljali bolj plemenito in v resnici za dobro vseh nas.

Fige na drevesih bodo odpadle, za to poskrbi narava sama, ko bi tudi tiste v žepih, pa bomo zagotovo rešeni. Tudi Slovenci, ki imamo od včeraj novega mandatarja.