Pot miru

| 25.08.2014, 09:40 Matjaž Merljak

Poletje je čas, ko ljudje nadoknadimo svojo skrb za dušno in telesno zdravje. Za duhovno zdravje pa sta potrebna čas in mir. Tudi družba, v kateri živimo, potrebuje oaze miru in poti miru. O tem razmišlja tokratni avtor Komentarja tedna tudi v luči 100. obletnice začetka prve svetovne vojne in ob nedavnem odhodu p. Cerarja s tega sveta.

V poletnih tednih veliko odraslih gre na različne duhovne vaje, da se umirijo, da se srečajo sami s seboj predvsem pa z živim Bogom. Domovi duhovnih vaj so polni terminov za različne vrste duhovnih aktivnosti. Tudi mladi imajo možnosti duhovnih vaj za svoje osebno poglobitev, veliko pa jih gre na župnijske oratorije. Samo letos se je v RS župnijskih oratorijev udeležilo 15.000 veroučencev,  spremljalo pa jih je 4.000 animatorjev, ki so se dolgo – več mesecev - pripravljali na oratorije. Tudi skavti so imeli razne tabore po Sloveniji, ki se jih je udeležilo več tisoč skavtov. Samo ti dve številki nam kažeta, da je Cerkev v Sloveniji živa in da vsak lahko kaj najde za svojo dušo, če le hoče.

Pomembno je, da človek skrbi za dušno in telesno zdravje. Enako velja tudi za duhovno zdravje. Zato pa je potreben čas in predvsem mir. Pot vase je najtežja, saj se človek ne sreča rad sam s seboj. Pa vendar je to najpomembnejša pot, ki je ključ, da človek doseže mir srca. Tega miru pa si vsi želimo in ga iščemo na mnogotere načine. Prav duhovne vaje so ena izmed poti miru, ki gotovo obrodijo bogate duhovne sadove. Pomembno je, da se prepustimo tišini, Božji besedi in voditelju ali voditeljici duhovnih vaj, ki nas vodijo v tem procesu soočanja s samim seboj. Bog je vedno bogat v svojih darovih in milostih, samo odpreti se Mu je potrebno.  

Tudi družba potrebuje oaze miru, poti miru, da se srečamo s svojo preteklostjo, da bi lažje živeli v sedanjosti ter predvsem v prihodnosti. Včasih so taka srečanja tudi boleča, saj nas lahko zgodovina bremeni – še posebej zgodovina med narodi. Vendar so taka srečanja nujna za bolj zdravo narodno življenje. Taka srečanja nas naredijo bolj ponižne in tudi sočutne drug do drugega. In to je pot miru, pot srca, ki prinese bogate sadove.

Meseca julija – natančneje 13. julija – sem daroval mašo za draveljske skavte v soški dolini, kjer se nahaja pot miru kot spomin na prvo svetovno vojno, ki se je začela ravno pred 100 leti. Kako lepa ideja, da so različne poti spremenili v pot miru. »Pot miru od Alp do Jadrana povezuje območja in ljudi ter bogato kulturno in naravno dediščino vzdolž soške fronte. Spominja na vse, ki so trpeli v času 1.  svetovne vojne in nas tudi opominja, zakaj se vojne ne smejo več dogajati«. Te poti spodbujajo vrednoto miru in priložnosti za skupni razvoj, ki nista samoumevni. Potrebno se je vedno odločiti za mir. Zato je dobro in lepo, da v Kobaridu deluje že štirinajsto leto Fundacija Poti miru v Posočju, katere naloga je ohranjanje zgodovinske dediščine prve svetovne vojne.

Družba potrebuje tudi razna srečanja na najvišji (politični) ravni, kot znamenja sprave in upanja za boljše čase med narodi. Lepo je, da sta se v spomin na 100. obletnico začetka prve svetovne vojne v ponedeljek, 7. julija, na Sveti Gori pri Gorici srečala slovenski in italijanski predsednik države, Giorgio Napolitano in Borut Pahor. Položila sta venec ob spomenik padlim vojakom v prvi svetovni vojni, pred baziliko pa sta odkrila t.i. klop miru s spominsko tablo v spomin na žrtve prve svetovne vojne in v opomin prihodnjim generacijam, da si bodo prizadevale za mir in blaginjo. Lepa gesta, ki naj obrodi bogate sadove na obeh straneh meje med Slovenijo in Italijo.

Prihodnje leto nas čaka pomembna obletnica. Praznovali bomo 70. obletnico konca druge svetovne vojne, ki nas še vedno deli in obremenjuje. Bomo kaj storili, da bi bilo med nami več sprave in odpuščanja? To je težka naloga, pa vendar pomembna naloga. S časovno distanco bi lahko določena zgodovinska dejstva lažje sprejeli. Če bi se vsak globlje soočil z bolečino in trpljenjem drugega - predvsem vseh žrtev druge svetovne vojne in po njej, bi bilo naloga odpuščanja gotovo lažja.  Ob razmišljanju  o obeh svetovnih vojnah, mi je prišla še ta misel: bomo imeli dovolj moči, da bi katero izmed poti  druge svetovne vojne spremenili v pot miru kot tiste ob prvi svetovni vojni? Mogoče tisto, ki vodi iz Kočevja mimo brezna pod Krenom in Baze 20 na drugo stran Kočevskega gozda v Podturn pri Dolenjskih toplicah? To pot sem prehodil že leta 2003 z zamejskimi skavti, ko smo imeli potovalni tabor. Bila je lepa priložnost, da se soočamo z različnimi dejstvi druge svetovne vojne in onimi  po njej. Vsi smo bili globoko nagovorjeni, saj so nam spregovorili razna zgodovinska dejstva in predvsem tišina. Na tej poti pa smo tudi molili, da bi bilo v naši domovini več sočutja in odpuščanja, skratka sprave.

Dva dni pred praznikom Marijinega vnebovzetja smo pokopali slovenskega jezuita p. Franca Cerarja, ki je veliko pisal, da bi bilo med nami več sočutja, odpuščanja in sprave. Napisal je knjigo s pomenljivim naslovom »Partizan nekoliko drugače« (Obzorja, 1988), pa tudi »Od partizana do zlatomašnika« (Družina 2005),  kjer je opisal svoja različna doživetja in pokazal svoj pogled na medvojna ter povojna dogajanja.

P. Cerar je zapisal: »Vojna mi je postregla s spoznanjem: kjer ni Boga, je svet brez vrednot. Partizanstvo moje vere ni omajalo, še več, potrdilo je mojo odločitev za duhovništvo. Potrdilo me je v prepričanju, da je duhovnik za svet potreben. V partizanih sem spoznal, da je vera zdravilo proti zlu in da so ljudje tega zdravila potrebni. Okrog mene je bilo toliko src, ki so gojila sovraštvo, toliko glav, ki so snule maščevanje - moja vloga je bila, da z molitvijo to blažim in kličem blagoslov«.

Naj zaključim ta komentar s to mislijo: Prav vsak je povabljen, da najprej odkrije pot miru v sebi, ki je pot srca. Le v srcu, kjer prebiva Bog, se človek lahko odloči za ljubezen, odpuščanje in spravo. Šele nato se lahko odprejo nove poti miru v narodu in med narodi. Naj bo za to več osebnih in skupnih poti miru, pa bo tudi lepše med nami.

P. dr. Robin Schweiger je direktor Jezuitskega združenja za begunce Slovenije