Povolilni obračuni

Slovenija | 18.07.2014, 15:10 Tanja Dominko

Zmagovalec in poraženec. To sta verjetno največkrat izrečeni besedi minulih dni, čeprav je to, komu pripisati kaj, nekoliko odvisno od tega, kdo to govori oziroma kateri časopis vzameš v roke. Medtem ko o prvem, o zmagovalcu, ni nobenega dvoma, za poraženca tega ne moremo trditi. Začnimo vseeno pri prvem. Če je kdo mislil, da se je Miro Cerar za politiko odločil tik pred volitvami, se pošteno moti. Zanjo se je odločil že v času študija, saj sta pravo in politika vedno tesno povezana. A svojo pot je gradil počasi in zanesljivo.

Prvo pot sta mu gotovo pomagala pokazati starša, oba pravnika. To dejstvo in dejstvo, da je bil vedno ob pravem času na pravem mestu, ali pa če hočete na pravi strani, mu je doslej velikokrat pomagalo. Kot zelo mlad, skoraj na začetku svoje kariere, je sodeloval tudi pri pisanju slovenske ustave, nato pa več kot dvajset let deloval kot zunanji pravni svetovalec za ustavna in druga vprašanja v državnem zboru. Zakaj zunanji? Bilo je bolj donosno, saj je ta mož na letni ravni med 2004 in 2008, torej v času Janševe vlade, zaslužil dobrih 163 tisoč evrov neto, od leta 2009 do lani pa slabih 154 tisoč evrov na leto. A to ni nikogar zmotilo. Mož je sposoben, je bil rezultat teh podatkov, in še, sodeloval je z vsemi vladami. V zadnjih treh letih je bil kar trikrat imenovan za najuglednejšega slovenskega pravnega strokovnjaka. Kot priznani pravnik je gostoval na tujih univerzah, občasno pa je svetoval tudi različnim državnim organom, odvetniškim pisarnam, zavodom in zbornicam.

Skratka, vezi ali pa veze je imel povsod. In ker je tako "sposoben", so si ga želeli na več delovnih mestih. Lani je tako dal košarico predsedniku države Borutu Pahorju, ki ga je želel predlagati na mesto varuha človekovih pravic. Pa ni sprejel. Nato se je znašel med imeni kandidata za mandatarja projektne vlade. Zanimivo, ni naletel na široko podporo, odziv strank ni bil nič kaj navdušujoč. A v tretje gre rado. In to v velikem slogu. Ali je bila to zgolj njegova ideja, ali je zadaj spet nekdo, ki si ga želi na mesto te, nič kaj projektne vlade, čeprav jo čakajo zahtevni projekti, lahko le ugibam. A vsekakor je utopično pričakovati, da je za kampanjo namenil denar iz lastnega žepa, čeprav ta ni ravno prazen. Da so bili zadaj številni prostovoljci, je informacija, ki jo volivci hitro kupijo, da ima resen namen politiko pobarvati v spravljive barve, prav tako.

Le kdo od Slovenk in Slovencev se ne bi strinjal z naslednjo izjavo: „Slovenija mora ostati kredibilna in v svet odprta država, postati mora dober gospodar, tako na področju javnih financ kot pri razvijanju javne uprave in spodbujanju gospodarstva ter zagotavljanju socialne države.“ In še: „Samo če bomo spoštovali pravno državo, ne bo več davčnih lukenj, davčne in plačilne nediscipline in postopki na sodiščih bodo učinkovitejši, hitrejši ter bodo omogočali gospodarstvu in državljanom, da bodo hitreje prišli do svojih pravic.“ Všečni stavki, všečna retorika. Za njo pa mož, čigar besede so imele v vsej njegovi karieri težo, oporekal jim ni praktično nihče. Prav res, za pravnika Mira Cerarja se zdi, da v tej državi nima sovražnikov. Oziroma vsaj ni jih imel, dokler ni napovedal vstopa v politično tekmo. In ta tekma, ki jo je, kot rečeno, začel že davno tega, ga je popeljala do zmage.

Zdaj pa k poražencem. Skoraj v večini medijev smo dan po volitvah lahko prebrali naslov, ki se glasi približno takole: Poraz strank, ki se deklarirajo kot desnosredinske. Pa pomislimo malce širše. Kaj je poraz? Če izhajamo iz stališča, da si poražen takrat, ko na volitvah dosežeš slabši rezultat, kot si ga na prejšnjih, imamo poražencev veliko. In niso samo na strani desnice. Največji poraženec je stranka PS, ki je uspela samo v treh letih izgubiti kar 251 tisoč volivcev. Druga največja stranka, SDS, pa je medtem izgubila 109 tisoč volivcev. Sicer je približno 5 tisoč volivcev izgubila tudi NSi, le da ji je prav prišla nižja volilna udeležba in ima tako v parlamentu vendarle poslanca več. Medtem pa je Slovenska ljudska stranka podporo kar prepolovila. Tudi to je poraz, gotovo, a če ga primerjamo s porazom Socialnih demokratov, so ti izgubili še deset tisoč glasov več. Res je, da ostajajo v parlamentu, SLS pa se od njega poslavlja, vendar izguba tolikšnega števila volivcev vseeno mora ponuditi prostor za razmislek. Kaj pa vselej nasmejani Karl Erjavec? Ni ga ptička, ki ne bi čivkal o njegovi sreči, češ kako je uspel popeljati stranko do osupljivega rezultata, ampak se streznimo, ko pogledamo realne številke. On je v treh letih pridobil le dobrih 12 tisoč glasov, torej je rezultat izboljšal le za 15 odstotkov.

Sama sem si privoščila še eno primerjavo s trenutnim sklicem parlamenta. Vlada in opozicija. Kdo je zmagal in kdo izgubil? Izgubili sta obe, a vlada še bolj. Sedanja opozicija ima v parlamentu po novem 24 poslank in poslancev, sedanja vlada pa le 20.

Kdo je torej zmagal? V enačbi bi ta člen poimenovali z x, neznani člen. In prav res je neznanka to, kar smo izvolili. A ta neznanka šteje kar 42 obrazov.

Parlament gotovo čaka na nek način revolucionarno obdobje. A imamo to, kar smo želeli, kar SO želeli. In o čemer so nas navsezadnje tudi mediji ves čas vztrajno prepričevali, da naš državni zbor potrebuje- nove obraze. Kot da ne bi ravno na preteklih volitvah izvedeli, da novi obrazi ne pomenijo novih idej, pač pa s seboj ravno tako prinesejo staro prtljago, stare prijatelje in neporavnane račune, ne le nove nasmeške in nova oblačila. Ljudje so tako kot mi, ki smo zunaj parlamenta. Glasujejo bodisi tako kot reče vodja poslanske skupine, bodisi tako kot želijo njihovi prijatelji. Tako kot smo volivci nemara glasovali tako, kot so glasovali naši bližnji. Ki jih ravno tako premagajo čustva in se jezni odločijo za izstop iz poslanske skupine, če jih ta ne upošteva. Tako kot se mi odločimo, da na glasovnici obkrožimo drugo stranko kot na prejšnjih volitvah, saj nas je razjezil nastop ali odločitev enega od poslank in poslancev. Takih, ki so to storili, ki so torej volili drugače kot doslej, je veliko. A mene bi najbolj zaskrbeli tisti, ki so ostali doma, saj so v času soočenj raje gledali nogomet in filmsko produkcijo. Ob volitvah pa so zamahnili z roko in rekli: to so norci.

Taki, dragi člani in članice političnih strank, taki državljani danes odločajo. In takih je bila skoraj polovica vseh z volilno pravico. Zato vas prosim, naredite politiko bolj konstruktivno, manj prepirljivo in bolj modro. Hvaležni vam bomo ne le tisti, ki se vselej opredelimo, ampak tudi tisti, ki jih je zajela apatija. Skrbi me namreč, da je to virus, ki se hitro širi. Zato: veselo na delo. Veliko ga je!

Komentar tedna sem spisala Tanja Dominko.