Volitve so jih prehitele
Slovenija | 09.07.2014, 12:26
Če je verjeti javnomnenjskim anketam, se na volitvah čez nekaj dni obeta nova zmaga koaliciji nacionalnega interesa, o kateri sem na teh straneh njega dni že veliko pisal.
Groteska
Že zdaj je sicer jasno, da bo imela tokrat precej absurden priokus. Skoraj nobene možnosti namreč ni, da ne bi verjetni uspeh Stranke Mira Cerarja pred zgodovino kaj kmalu obveljal za grotesknega. Ne samo zaradi neizogibnega dejstva, da je voditelj največje opozicijske stranke v zaporu. Običajnost fenomena Cerarjeve ekipe le stežka pričarajo tudi primerjave z Berlusconijem leta 1994 v Italiji ali z Babišem leta 2013 na Češkem. Silvio Berlusconi je navsezadnje vzpostavil politično silo, ki je bila dve desetletji in do neke mere še vedno je pomemben politični igralec. Cerarjevemu personalističnemu eksperimentu bi bilo kar predrzno pripisovati takšen potencial in Miro Cerar je v svoji sedanji vlogi še najbolj podoben slovaškemu predsedniku Andreju Kiski, o katerem vse do dneva njegove zmage nihče vred z njegovimi volivci ni vedel ničesar, razen tega, da je poslovnež in filantrop.
Imam občutek, da se nekje na dnu celo mnogi tisti, ki bodo v nedeljo obkrožili številko pred SMC, zavedajo grotesknosti svoje izbire. Vendar je želja, da bi šlo še naprej vse po starem, tako močna, da se hočejo prepričati o tem, da volijo nekaj povsem novega. Omenjena težnja niti osmih demokratičnih parlamentarnih volitev od leta 1990 naprej očitno ne bo naredila za bistveno drugačnih od večine predhodnic. Rezultat vseh paničnih odločitev za tiste, ki so obljubljali zaščito pred vsako pomembnejšo spremembo, s čimer so Slovenci pričeli že na prvih predsedniških volitvah leta 1990, je prejkone ta, da je enako kot pred štiriindvajsetimi leti samo tisto, o čemer se vsi strinjamo, da ne bi smelo biti.
Prehitre volitve
Seveda zmaga Cerarjeve ekipe ni samoumevna. Na volilni izid bo tokrat izjemno vplivala volilna udeležba, ki bo bržkone precej pod standardom zadnjih treh izbiranj državnozborskih poslancev. Nekaj neznank je tudi glede dejanske razporeditve glasov na levi sredini. Končno je treba pristaviti, da predvolilnim napovedim ni uspelo pravilno predvideti zmagovalca ne leta 2004, ko so stavile na LDS, relativna zmagovalka pa je bila SDS, ne 2008 in 2011, ko je vsakokokratna levosredinska izzivalka v fotofinišu prehitela favorizirano SDS. Demoskopi so se zmotili tudi leta 2012, ko je namesto prepričljive prednosti Danila Türka volilni večer v prvem krogu predsedniških volitev prinesel za končno zmago odločilno vodstvo Borutu Pahorju.
Vendar je že zdaj gotovo, da premoč koalicije nacionalnega interesa ne bo mogla biti zlomljena, čeprav bi le slovo od tega modela prineslo zaresno spremembo. V tem smislu je nekoliko ihtavi odstop Alenke Bratušek premierkinemu političnemu bloku nedvomno koristil. Večno uspešne koalicije namreč ni mogoče premagati zgolj z grotesknimi novotarijami. Uspeh proti njej bi terjal zelo široko zavezništvo vseh, ki bi jih bilo moč spraviti v skupni čoln za spremembe in za dokončanje demokratizacije, kakor je morala Demosova druščina zajeti čisto vse polni suverenosti vsaj od daleč naklonjene igralce, da je lahko izpeljala osamosvojitev. Za uspešno izvedbo polne demokratizacije je soglasja, kot vemo, že zmanjkalo. Hitre volitve takšne mobilizacije ob sedanjem stanju opozicijskih strank pa seveda tudi niso omogočale.
