Matjaž MerljakMatjaž Merljak
Mark GazvodaMark Gazvoda
Petra StoparPetra Stopar

Da, tudi jaz sem ena izmed njih

| 02.07.2014, 14:36 Jože Bartolj

Tistih namreč, ki smo dneve, pred praznikom naše države, preživljali z neko nedefinirano kepo v prsnem košu, ki ne pusti svobodno zadihati. V moji stroki bi jo povezali z občutki anksioznosti. Zadnje čase tolikokrat slišana misel »naslednji si lahko ti«, bi že sodila v to kategorijo.

Na FB prebrala zapis neke gospe o tem, da se »njej kaj takega ne more zgoditi, ker pač ne laže in ne počne nič nezakonitega«; tako ne more nihče pokazati s prstom nanjo. Ne bom se spustila v razmišljanje o tem, kako resnica pravzaprav ni nikakršno zagotovilo … več.

Pri svojem delu srečujem ljudi s stiskami vseh vrst; za veliko večino ne bi mogla reči, da počne kaj, po splošnih moralnih in ostalih veljavnih zakonih, nezakonitega, pa vendar se čutijo ujetnike različnih občutij: strahu, sramu, žalosti, jeze, obupa, nemoči … Ne morem verjeti, da je kdo med nami, ki se s katerim od teh občutkov še ni srečal; da je kdo, ki ni nikoli padel in nikoli bil obsojan ali zasramovan, ki ni nikoli pomislil, da ne more več … Kajti samo tisti, ki si prizna, da je vse to človeško, in ki se zaveda svoje lastne šibkosti, je lahko ponižen pred bolečino drugega. Ponižnost naredi prostor za sprejemanje nečesa, kar mi je morda tuje in nerazumljivo, tu niti ni potrebno razumevanje.

O kakšni bolečini govorim? V teh dneh se srečujemo eni z bolečino krivice, drugi z bolečino pomanjkanja poštenosti, tretji z bolečino osamljenosti, četrti z bolečino zasramovanja … Domnevam, da nekatere boli tudi podpora drugih temu, čemur sami nasprotujejo.

Za svojo bolečino teh dni še iščem besede: sprva je nisem zaznala; zaradi pomanjkanja časa in malo tudi namernega (zaradi osredotočenosti na druge, zame osebno pomembne dogodke) izogibanja , sem spremljala dogajanje zadnje pol leta »z enim očesom« – prelet dnevnih novic na spletu, kakšne kolumne sem in tja, linkov na FB … Nisem se udeleževala s pisnimi komentarji, še v vsakdanjih pogovorih z bližnjimi sem bila bolj kot ne le prejemnica. Kepa v prsnem košu z začetka tega zapisa pa je rasla. Pride trenutek, ko začutiš, da ne moreš več nositi tega, kar imaš v sebi, da ni prav, da si tiho. Odraščala sem s pionirčki, s šolskimi proslavami ob Dnevu republike, Dnevu JLA, Dnevu OF, bila sprejeta, kot vsi ostali, v 7. razredu v ZSMS … Odraščala sem tudi z zasramovanjem: učiteljice, ki me ni pustila iz šole pravočasno k verouku, in nekaterih vrstnikov, ki »v te pravljice pač niso verjeli«. In vendar sem bila popolnoma normalen otrok, z enako pravico do obstoja, kot vsi drugi; otrok, ki pa se je zgodaj naučil, ne da bi se tega zavedal, da mora nekaj o sebi zakopati, če želi biti sprejet. Težko se je prebiti skozi najstniška leta brez občutka sprejetosti v svojem okolju, sploh, če ostaneš brez potrebne podpore. Tako se nekega dne, 20 ali 30 let kasneje zaveš, da vzorce, ki so ti pomagali preživeti takrat, še vedno vzdržuješ pri življenju. »Zakaj že?«, kot bi rekel moj najstniški sin. Zakaj še vedno čutim nelagodje in zakaj sem tiho, ko ljudje okoli mene nespoštljivo (žaljivo, izključujoče, vulgarno) govorijo o tistem, kar je zame vredno, da ne rečem sveto? Kakšno dodatno pravico imajo, ki je jaz nimam? Ne, ne gre za ponižno sprejemanje z upanjem, da bodo nekega dni vsi deležni plačila … Gre za nefunkcionalen, vcepljen občutek manjvrednosti. Ker sem kristjanka in ker imam rada svojo domovino (že ti dve besedi sta poligon za stresanje vseh mogočih frustracij). Morda mi je molčanje o tem pomagalo, da sem se prebila skozi mladostniška leta. Priznam, da mi je bilo tako mnogokrat lažje tudi v odraslih letih. Potem pa pride čas …

Poslušam o krizi, ekonomski, odnosni, krizi vrednot … Slišati je tudi, da se bo začela sprememba v drugo smer šele, ko bomo zares začutili dno. Kar ima svoj smisel. A občutek dna je (tudi) subjektiven. Zame je prišel prejšnji konec tedna. Z enodnevnim zamikom sem gledala posnetke z Doba in ves čas je bila v glavi le ena misel, ki je tlela v mnogih in jo je Jančar spravil v besede »do zadnjega trenutka nisem verjel …«. Kot državljanka te iste države, ki si jo delim tudi s tistimi, ki so do zadnjega trenutka upali, da »ne bo slučajno kaj prišlo vmes«, sem na dnu. Končno! Čas je za globok vdih in izdih. In naslednji korak. Prvi korak proti novemu. Želim, da moji otroci prejmejo in ponotranjijo sporočilo, da je vera vrednota, »dodana vrednost« marsikdaj, da pomaga h globokemu zavedanju povezanosti s sabo in svetom okoli sebe. In da je biti Slovenc/ka nekaj, kar ravno tako povezuje – z domom, s sosedi, s kulturo, z naravo … z vsem, kar sprejemaš kot del naroda. Pomembno je, da zmoremo izraziti, svobodno in odprto, to, kar je (tudi) del nas. Ko se preko tega povezujemo, izboljšujemo kvaliteto življenja nam in našim naslednikom.

Preteklo sredo smo prvič izobesili zastavo na naši (novo vseljeni) hiši. Praznovali smo s tistimi, ki z nami verjejo v svobodno in pravično domovino. Bog (pa) živi ves slovenski svet!

Več komentarjev na Casnik.si

Robert Friškovec (photo: Rok Mihevc) Robert Friškovec (photo: Rok Mihevc)

Sočutje ni pasivnost

Med 17. in 23. novembrom se po vsem svetu vsako leto v okviru Katoliške cerkve in drugih krščanskih cerkva ter skupnosti obhaja teden zaporov. Namen tedna zaporov je, da bi se kristjani zavedali ...

Karin Kanc, je v letu 2024 izbrana za naj diabetičarko (photo: Jure Makovec) Karin Kanc, je v letu 2024 izbrana za naj diabetičarko (photo: Jure Makovec)

Kako in kaj jesti

Z dr. Karin Kanc, doktorico medicine, specialistko interne medicine, iz zasebne ordinacije Jazindiabetes, tudi integrativno psihoterapevtko, smo ob Svetovnem dnevu sledkorne bolezni, ob Tednu ...