Msgr. Dušan Jakomin
Naš gost: msgr. Dušan Jakomin
| 31.05.2014, 20:15 Matjaž Merljak
Pred nedeljo medijev smo k pogovoru povabili odgovornega urednika mesečnika Naš vestnik in urednika verske oddaje na tržaškem radiu, msgr. Dušana Jakomina. Je osrednja osebnost kulturnega in narodnega delovanja v Škednju pri Trstu. Poseben pečat njegovemu življenju so dale tri ideologije: fašizem, nacizem in komunizem.
Duhovnik je že 65 let, torej je letos diamantomašnik. Ne samo, da se danes ne bi odločil čisto nič drugače, vesel in srečen je v tem poklicu. Po naravi je optimist.
50 let se je posvečal glasbi in pevskim zborom. To je leta 1994 opustil in se bolj posvetil časnikarstvu. „Cerkve se praznijo in moraš priti do človeka s temi mediji.“ Časnikar je že od leta 1959. Sodeloval je pri več časopisih, zdaj je odgovorni urednik Našega vestnika. To je glasilo slovenskih duhovnikov v tržaški škofiji - narodno verski list, ki prinaša tematiko v sodobnem jeziku, brez politike in brez oglasov ... Izdajo 1500 izvodov, na spletu pa so imeli lani 27 tisoč obiskov, letos do zdaj že 16 tisoč obiskov. „Nova generacija bere preko interneta, tablic, telefonov ... Ta trend je treba upoštevati,“ naglasi 89-letni Jakomin. Od leta 2000 je tudi urednik ter voditelj 20-minutne tedenske radijske oddaje Vera in naš čas na slovenskem programu Radia Trst A.
Na vprašanja o senzacionalnosti medijskega sveta je odgovoril: „Značilnost današnjih medijev je hitrost, prehiteti druge. Časnikarji, povsem površni rabijo senzacijo. To absolutno ne more biti sredstvo, da prikupiš človeka. V vsaki novici mora biti normalnost in treznost.“ Spregovoril je o tudi o sodelovanju z mesečnikom Ognjišče. Prav Založba Ognjišče bo jeseni izdala knjigo njegovih spominov.
Dušan Jakomin se je rodil leta 1925 pri Sv. Antonu pri Kopru. V Trst je prišel pri devetih letih v osnovno šolo. Tudi vse druge šole so bile italijanske. Ko je imel šest let in je bil pri birmi in svetem obhajilu, je rekel, da bo duhovnik. Semenišče je obiskoval v Gorici in Kopru. Duhovnik je postal leta 1949, nove maše zaradi razmer ni smel imeti doma. V domači župniji je prvič maševal leta 1953 ob pogrebu očeta. Zgodovino kraja in njegovo narečje je opisal v dveh knjigah. Vsega skupaj je izdal sedem knjig, mdr. tudi o zgodovini Škednja in škedenjski železarni. Je tudi ustanovil Etnografskega muzej v Škednju, ki prikazuje življenje tamkajšnjega preprostega človeka.
Deloval je v Mačkoljah in Dolini pri Trstu, v Škednju pa deluje že 60 let. V Škednju je dodeljen slovenskemu delu vernikov. Zanje ima delavniške in nedeljske svete maše. K njegovim mašam pridejo tudi Italijani. Tudi sicer je veliko v stiku s farani: „Človek išče človeka. Kadar občutiš človeka, se lažje iskreno pogovarjaš.“
Oktobra 2013 je prejel bronasto medaljo mesta Trst. Župan Cosolini je takrat dejal, da je opravil veliko več od svojega duhovnega poslanstva. Nagrado je prejel le malo za Borisom Pahorjem in je sploh prvi slovenski duhovnik, ki jo je prejel. Bil je prvi duhovnik, ki je leta 2002 prejel nagrado poimenovano po duhovniku Alojzu Kocjančiču. Nagrado slovenske države mu je izročil tudi pokojni predsednik Drnovšek.
Med njegove zasluge štejemo tudi to, da je papež Janez Pavel II. ob obisku v Trstu na glavnem trgu govoril slovensko. Je postulator za Jakoba Ukmarja, ki je služboval v Škednju in je prav na tamkajšnji prižnici imel leta 1931 znameniti govor, ko je opozoril na nevarnost fašizma. Škofijski postopek za beatifikacijo je končan in se zdaj nadaljuje v Rimu. V Škednju na msgr. Ukmarja spominja dom, kjer potekajo srečanja.
Dušan Jakomin je spregovoril tudi o življenju ob meji nekdaj in danes, odnosu Slovenije do manjšine ... Asimilacija jih je zelo prizadela. Izgubljajo ljudi - vernike in Slovence. Sam vidi krivdo tudi v vodstvu manjšinskih organizacij, ki vse preveč tarna zaradi manjše pomoči od Italije ali Slovenije. Dotaknil se je tudi problematike mladih. zaradi pomanjkanja služb se izseljujejo iz Trsta. V težavah je tudi družinsko življenje, še posebej ga prizadevajo ločitve.
