Sosedje so dragocena pomoč

| 27.05.2014, 13:18

V majski oddaji Za sožitje smo s prof. dr. Jožetom Ramovšem govorili o prepoznavanju čustev in kako jih lahko usmerjamo za boljše sožitje med nami. Ker je današnji dan namenjen tudi prazniku sosedstva, smo pogovor začeli s to vsebino. Koliko smo še dobri sosedje drug drugemu?

V Sloveniji ima sosedstvo dolgoletno tradicijo, prevladujejo še vedno dobre izkušnje

Prof. Ramovš: »Sosedstvo je bilo važno nekoč, v tradiciji in je pomembno tudi danes, ko ga mnogi živimo drugače. Med sosedi je bilo veliko dobrega, pomoči, povezovanja, bilo pa je tudi veliko grdega, od prepirov in celo tožb. Temu smo priče še danes. So pa razlike med nekoč in danes, ko deset tisočletna tradicija sosedstva ni več uporabna. Koristna je, kjer deluje, ni pa več uporabna. Zakaj? Ker ljudje živimo drugače. Vzemimo za primer blokovske skupnosti. V bloku z desetimi nadstropji, kjer je le v enem nadstropju po osem stanovanj, pod isto streho torej živi toliko družin, kot jih je nekdaj v kar številčni vasi. Nemogoče je spoznati in takoj z vsemi zaživeti povezano življenje. Sosedstvo v blokovskih naseljih se gradi postopoma. S časoma se ljudje spoznajo in nekateri se zbližajo in si prav tako pomagajo, vendar je to sosedstvo drugačne vrste. Sosedski odnos živimo s petimi, lahko z desetimi, z več že ni sosedstvo, so razmerja v odnosih že drugačna. So namreč zakonitosti, ljudje se povezujejo z okrog 31 ljudmi, več je že skupnost, kjer je treba organizirati življenje, da se odvija dobro. Okrog 50. 000 sosedov vsaj uro ali dve na teden pomaga svojim sosedom, da lahko le-ti preživijo. To je velika številka. Zakonske skupine so sodobno ne krajevno sosedstvo, ki pomaga vzdrževati zakon pri napredku in kakovosti. V prihodnje se bo še razvijalo. Ljudje, ki se med seboj ujamejo, si izmenjujejo izkušnje, skupaj rešujejo slabo in tako se njihov odnos, ki ga gradijo, razširja tudi navzven. Vsaka dobra stvar, ki jo kdo naredi, se razširi na sedem ljudi in ima domet, tako piše tudi v Svetem Pismu, do sedem rodov naprej.«

Samo dobro se obrestuje

Prof. Ramovš: »Vsi imamo nezavedno v sebi precej bremen in negativnih čustev. Zato ljudje opravljamo, širimo slabe novice in jih povzemamo, ker nas na nek način, malo potolažijo, so kot nekakšen aspirin, aha, saj so drugi še slabši in tako prekrijejo podzavesten občutek, ko vemo, da moramo nekaj narediti, pa še nismo. Naredijo dvakrat slabo, drugim, najprej pa nam, ker s tem tudi izgubljamo čas. Energijo, pozornost, pamet in čustva tako ne moremo usmerjati v pozitivno. Že v Svetem pismu so to slikovito opisali. Slabe stvari plačujejo otroci do tretjega rodu, dobre pa se obrestujejo do tisočerega rodu. Dobre stvari gredo naprej in ne gnijejo.«

Nesporazumi so zaradi čustev

Prof. Ramovš: »Pogosto rečejo ljudje, ji ali mu zamerim, ker je iz opisa iztrgal-a le stavek in zdaj ga razširja naprej in stvari postavlja v nepravo luč. V ozadju tega so velikokrat dvojna čustva. Morda smo res imeli namen povedati kaj dobrega, se spraviti, a po drugi strani smo tudi izrabili priložnost in smo hoteli obenem drugega še malo poučiti. Ni bolj protislovne stvari kot modrovati nad ljudmi, kdor hoče biti bolj pameten od pametnega, takšen ga bo vedno polomil. Tega pa je zelo veliko, ko druge hočemo poučiti, jim hočemo biti pedagogi, se delati pred drugim pametnega. Tega je veliko, ne samo v odnosu staršev do otrok, ampak tudi mož do žena in obratno, to pa je, če hočemo ves čas koga »inštruirati« povsem jalovo početje. Vsak zase je dovolj pameten. Prav je, da učimo, a ne na takšen način, da sočloveka ponižujemo. Iz množice čustev, je treba prepoznati lepa, dobra in te razvijati.«

Neumno je, da danes ves čas posvečamo samo razumu

Prof. Ramovš: »V prihodnjih desetletjih bo z razvojem znanja o čustvih veliko več pozornosti usmerjene vanje. Okrog 40 ur na teden danes posvetimo študiju, razumu in znanju in s tem tako pretiravamo, da ni več časa ne za družino, ne za nič, čustvom pa namensko ne namenimo niti minute na teden. To se bo moralo enkrat izravnati. Ko se bodo razvili načini, kako graditi in plemenititi svoja čustva, bo to dvoje v ravnotežju in takrat človeštvo v odnosih ne bo več tako šepalo. Ne v politiki, ne v družini, ne v sosedstvu, ne v gospodarstvu. Razumski in čustveni razvoj je treba spraviti v ravnotežje. Globoko sem prepričan, da bodo naši otroci na področju medsebojnih odnosov, zadovoljstva, čustev, celostnega osebnega razvoja, doživeli takšen napredek, kot smo ga mi doživeli na materialnem področju med leti sedemdeset in dva tisoč, ko imamo vsi mobitel, vsak se vozi z avtomobilom in podobno.«

Smo na tem, da nas bo srečala pamet. Kdor bo hotel, bo poskrbel za svojo srečo in se bo začel učiti prepoznavanja svojih čustev, tako lepih kot grdih in bo v prihodnje veliko boljši do mlajših generacij. Čustva težko obvladujemo, lahko pa jih usmerjamo.

Povabljeni k poslušanju oddaje Za sožitje, vsak četrti torek v mesecu, ob 20. uri.