Papež v Sveti deželi ni govoril o zidovih, ampak se jih je dotaknil

Naš pogled | 27.05.2014, 14:30 Marta Jerebič

Papež Frančišek je sklenil svoje drugo mednarodno potovanje in prvo, ki ga je tudi sam načrtoval. To je bil sicer drugi Bergogliev obisk v Sveti deželi. Prvič se je tam mudil leta 1973 kot argentinski jezuitski provincial, a mu je nenaden izbruh arabsko-izraelske vojne romanje praktično omejil na bivanje v hotelu. Tokrat je potovanje potekalo brez zapletov, a z nekaterimi presenečenji, kar pri tem papežu sicer ni nič nenavadnega.

Namen tokratnega obiska v Sveti deželi je bila 50. obletnica zgodovinskega srečanja med papežem Pavlom VI. in takratnim ekumenskim patriarhom Atenagoro. A po koncu obiska se morda zdi, da so ekumensko srečanje med Frančiškom in patriarhom Bartolomejem I. zasenčile osupljive 'politične geste', ki so polnile časopise v zadnjih treh dneh. Se bomo tega papeževega romanja bolj zapomnili po nepričakovanem postanku ob z grafiti popisanem zidu, ki ločuje Palestino in Izrael? Ali morda po papeževem presenetljivem povabilu palestinskemu in izraelskemu predsedniku, naj se mu v Vatikanu pridružita pri skupni molitvi za mir? Ali celo po ne vnaprej napisanih besedah, ki jih je izrekel med srečanjem z begunci v Jordaniji, ko je pozval k spreobrnjenju src tistih 'kriminalcev', ki proizvajajo in prodajajo orožje ter vlivajo gorivo na konflikte v Siriji in Iraku? Morda po kratkem postanku ob spomeniku žrtvam terorizma na izraelskem nacionalnem pokopališču, kjer je obsodil terorizem povsod po svetu, ali obisku v Yad Vashemu, kjer se je vprašal, kako je človek sposoben takih grozodejstev?

Papež v Sveti deželi ni govoril o zidu ali zidovih, ampak se jih je dotaknil. Objel je Jude in muslimane. Pokazal je bližino s svojimi gestami. Tako izraelskega kot palestinskega predsednika je označil za človeka miru in ustvarjalca miru. V prihodnjih dneh bomo videli, ali bo kreativna in nepričakovana pobuda molitve za mir v Vatikanu prinesla sadove. Papež Frančišek je na povratnem letu iz Svete dežele novinarjem pojasnil, da so želeli molitveno srečanje za mir med Peresom in Abasom pripraviti že v Sveti deželi, a bi bilo preveč logističnih problemov. Poudaril je, da bo to molitveno srečanje, ne mediacija. Z obema predsednikoma naj bi se pri molitvi srečal že prihodnji teden, 6. junija, prisotna pa naj bi bila tudi rabin in islamski predstavnik.

A kljub temu, da so časopise polnili omenjeni dogodki, lahko rečemo, da se je pravi 'čudež' potovanja zgodil v nedeljo zvečer v baziliki Božjega groba. Frančišek, Petrov naslednik, in Bartolomej, naslednik apostola Andreja, sta se resnično srečala kot brata. Ni šlo za srečanje po številnih teoloških dialogih, ampak za srečanje dveh pogumnih in temperamentnih oseb, ki si upata. Verjetno bi si upala še več, ampak vesta, da ne moreta zaradi notranjih odporov v obeh Cerkvah.

Frančiška in Bartolomeja smo videli hoditi skupaj, držala sta se za roke, skupaj sta pokleknila na najbolj svetem kraju za kristjane katerekoli veroizpovedi. Ob teh gestah dojamemo, da za ta dva naslednika apostolov in pristna vernika v Kristusa edinost in polno občestvo ne prihajata iz teoloških razprav, ampak iz priznavanja skupne pripadnosti. Kot je papež pojasnil novinarjem na letalu, edinosti ne moremo nikoli doseči na nekem teološkem kongresu. Gre za skupno hojo, skupno molitev, skupno delo in pomoč. Ena od točk, ki sta se jih v zasebnem pogovoru lotila Frančišek in Bartolomej, je bila velika noč, ki jo katoličani in pravoslavni praznujemo na različne datume. »Povej mi, kdaj bo tvoj Kristus vstal? Naslednji teden. Moj je vstal prejšnji teden ...« je pogovor z nasmeškom na obrazu povzel Frančišek in dodal, da je datum velike noči znamenje edinosti. O odnosu z Bartolomejem je povedal, da govorita kot brata in si pripovedujeta težave svojega vladanja. Precej pozornosti pa sta namenila tudi ekologiji, tako da bosta na to temo organizirala skupno srečanje. Torej skupna molitev, skupno delo in pomoč.

Ob vseh srečanjih in dogodkih v Sveti deželi – političnih, diplomatskih in verskih – lahko znova poudarimo, da je moč molitve tista, ki lahko združuje srca in ljudi spodbuja k pogumnim odločitvam. V naslednjih dneh bo jasno, ali so odgovorni sposobni odločitev, ki lahko vodijo k miru. Eden izvirnih majhnih dogodkov tega potovanja je bil trenutek objema pred zidom objokovanja v Jeruzalemu med papežem Frančiškom, rabinom Abrahamom Skorko in muslimanskim voditeljem Omarjem Abboudom. Objem treh argentinskih prijateljev je bilo veliko znamenje kulture srečanja, o kateri večkrat govori Frančišek. Bomo tak objem miru lahko videli tudi prihodnji teden med papežem, Peresom in Abbasom? Tako bi se morda enkrat v prihodnosti le uresničila papeževa želja, da bi Jeruzalem zares postalo mesto miru, in bi romarji in prebivalci lahko svobodno obiskovali svete kraje ter slovesnosti.