Bergoglio in njegova maloštevilna potovanja

Papež in Sveti sedež | 20.05.2014, 14:30 Marta Jerebič

Papež Frančišek se v soboto odpravlja na svoje drugo mednarodno potovanje, v Sveto deželo. Prvo je bilo lani poleti na svetovni dan mladih v Rio de Janeiro. Dejstvo, da potuje zelo malo, ne gre pripisovati njegovim letom – ima jih 77, ampak predvsem njegovemu življenjskemu slogu – vedno se je namreč raje tesno držal svoje škofije. Tudi kot papež še naprej ostaja 'preudaren' popotnik. Nima nobene mrzlice po tem, da bi moral saditi zastavice po Zemlji. O tem sta v marčevski italijanski reviji Limes, ki se ukvarja z geopolitičnimi vprašanji, pisala vatikanista Lucio Brunelli in Gianni Valente.

Kot pišeta, se je Bergoglio kot škof zelo držal svojega stalnega bivališča. Bil je pastir z vonjem po ovcah, kot vedno priporoča svojim duhovnikom. Nima duha človeka popotnika, nikoli ni bil t. i. letališki škof, kot je imenoval škofe, ki nenehno samo potujejo. Svojo škofijo je klical 'moja žena', sklicujoč se na poročno vez, ki škofa povezuje s tistim koščkom Cerkve, ki mu je bil zaupan in mu brani, da bi bil predolgo odsoten od svoje žene.

Jorge Bergoglio se je redko oddaljil iz Buenos Airesa. Kot pišeta Brunelli in Valente, je edine medcelinske polete opravljal za obisk Vatikana. In to strogo v ekonomskem razredu, brez prenosnega telefona in nikoli v spremstvu sodelavcev ali tajnikov. Ta potovanja je opravil le zato, da je izpolnil strogo institucionalne obveznosti – na primer udeležbo na konzistorijih in sinodah. Predvsem v zadnjih letih je to opravljal brez pretiranega navdušenja. Razlogov je več. Med njimi avtorja članka omenjata nezdrav zrak, ki se je dihal v kuriji, ki so jo pretresali konflikti in škandali. To slabo dene njegovi veri, je Bergoglio resno pojasnjeval prijateljem. Še en razlog, zakaj je v zadnjih letih nerad potoval v Vatikan, pa je bilo dejstvo, da se mu je konec leta 2011 bližal 75. rojstni dan, kanonska meja, ko bi moral papežu Benediktu XVI. ponuditi odstop z mesta buenosaireškega nadškofa, in ni želel dajati vtisa, da v Rim prihaja, da bi moledoval za podaljšanje te službe.

Tudi ko je bil v Italiji, je redko izkoristil priložnost za obisk kakega mesta, razen za zelo kratek obisk sorodnikov v Piemontu. Papež, ki si je nadel ime Frančišek, pred 4. oktobrom lani še nikoli ni bil v Assisiju. In šele kot rimski škof je bil 22. septembra lani v Cagliariju, katerega Marijino svetišče Bonaria je globoko duhovno povezano s Cerkvijo v Argentini, saj je dalo ime Buenos Airesu v 16. stoletju.

Avtorja članka opozarjata še na en zanimiv in simboličen podatek: Jorge Mario Bergoglio, prvi papež, ki prihaja iz ameriških celin, v vsem svojem življenju ni še nikoli stopil na tla Združenih držav Amerike. Od papežev v zadnjih 80-ih letih samo Angelo Roncalli oziroma Janez XXII. ni nikoli, ne pred izvolitvijo, ne po njej, obiskal srce zahodnega imperija. Vsi drugi so, še preden so postali Petrovi nasledniki – od Eugenija Pacellija do Montinija, Wojtyle in Ratzingerja.

Kardinal Eugenio Pacelli, pozneje Pij XII., je bil prvi vatikanski državni tajnik, ki je opravljal pastoralne ali diplomatske misije na drugi strani Oceana. Leta 1934 je bil kot papeški delegat poslan v Buenos Aires na svetovni evharistični kongres. Leta 1936 je potoval v ZDA, kjer je imel srečanje z ameriškim predsednikom Rooseveltom. Giovanni Battista Montini, pozneje Pavel VI., je leta 1951, sredi hladne vojne, potoval v ZDA in Kanado. V Ameriko se je znova vrnil leta 1960, istega leta je obiskal tudi Brazilijo. Leta 1962, leto pred izvolitvijo za papeža, je opravil svoje prvo potovanje v Afriko. Brunelli in Valente sicer poudarjata, da so bili to papeži, ki so prihajali iz diplomatskih vrst, in je bilo logično, da so več potovali. Vendar pa je edinstvenost Bergoglia, njegova skromna nagnjenost po tem, da bi zapustil svojo škofijo in svoje vernike, še toliko večja v primerjavi z drugim papežem, ki ni prišel iz diplomatskih vrst, Janezom Pavlom II.

Še preden je postal svetovni popotnik, je krakovski nadškof Karol Wojtyla veliko časa namenjal mednarodnim potovanjem. Tako je leta 1976 dobil tudi priložnost, da je za tri tedne odpotoval v ZDA, kjer ga je med drugim predsednik Gerald Ford povabil na čaj v Belo hišo.

Odločitev, da potovanja omeji na najnujnejše pri Bergogliu ni znamenje kulturnega provincializma ali predsodka do zahodnega sveta, pojasnjujeta avtorja članka. Gre preprosto za zavesten izraz jasne pastoralne odločitve: zakoreninjenost v lastni škofiji, bližino vernikom, stil življenja, ki zavrača razkošje, in kar najboljše posnemanje načina življenja, kakršnega je živel Jezus Kristus.

Je pa bilo v preteklosti eno veliko potovanje, ki ga je Bergoglio želel opraviti – in sicer v Sveto deželo. Bilo je leto 1973, nekaj mesecev po njegovem imenovanju za jezuitskega provinciala. Sprejel je povabilo izraelske vlade. Bival je v hotelu American Colony v arabskem delu Jeruzalema. Bilo je prve dni oktobra. Nenadoma je izbruhnil Kippur oziroma arabsko-izraelska vojna, ki je trajala od 6. do 25. oktobra 1973. Tako želeno romanje argentinskega jezuita se je praktično končalo tam. Konflikt in varnostni razlogi so Bergoglia prisilili, da je večino časa preživel v hotelu.

Tako morda lahko lažje razumemo, zakaj Bergoglio tudi kot papež, čeprav se ne izogiba potovanjem, le-ta poskuša omejiti. Ko pa se nanje le odpravi, poskuša narediti tako, da je čim manj časa odsoten iz Rima: za romanje v Sveto deželo je namenil le tri dni in dve noči, obisk Koreje v avgustu pa bo trajal le štiri dni, plus en dan za vožnjo. Upajmo, da bodo ta potovanja v njem pustila lepšo sled. Zadnjega v Riu de Jeneiru se vedno spominja z nostalgijo in s simpatijo pravi, da mu je brazilski narod ukradel srce.