Seneka
Senekova Medeja: Kako naj živim brez svojih otrok
V ljubljanski Drami so pripravili uprizoritev Senekove Medeje. Seneka: državnik, govornik, filozof, najbrž pa najbolj znan kot učitelj in svetovalec rimskega cesarja Nerona je bil Kristusov sodobnik (živel je v letih 4 pr. Kr. do 65 po Kr.).
Njegove drame so zaradi besedne gostote dolgo veljale za neuprizorljive in v resnici je težko slediti reki besed, ki se med predstavo valijo k nam; kopici imen, pokrajin, krajev, … Vendar prevajalka Jera Ivanc poudarja, da je smisel treba iskati v zvočni podobi, ritmični vztrajnosti in ne »opombah pod črto«. A kljub temu se gledalec kaj hitro lahko izgubi v dodajanju pomenov izgovorjenemu, zato je še toliko bolj na mestu, da si dramo privoščimo tudi v samoti lastnega branja, ki bo brez dvoma nagrajujoče.
Senekova Medeja je za razliko od Evripidove v obravnavi ženske bolečine sodobnejša in tudi bolj ženstvena je rimska Medeja, v primerjavi z grško (Evripidovo).
Predstava izrazito sloni na močni igralski interpretaciji glavne igralke in Nataša Barbara Gračner je zares odlična. Sicer spoznamo tudi nekaj drugih likov (dojiljo, Kreonta, Jazona in sla), a med njimi pravzaprav ne prihaja do neposrednih interakcij, dialogov; v bistvu gre za vrsto monologov. Ker imajo v antičnih dramah pomemebno vlogo tudi zbori, je režiserka Meta Hočevar vključila tudi te in izbrala je otroške zbore, kar dejansko potencira srhljivost dramske zgodbe. Glasba ima v predstavi pomembno vlogo – interpretirana je v živo – in zelo odločno in odlično dopolnjuje sporočilo.
Medejina zgodba nam je najbrž znana: Medeja pomaga Jazonu pri kraji runa zlatega ovna, ko pa se Jazon odloči za poroko s Kreuzo, Medejo, Jazonovo ženo doleti izgon. Medeja zato, da bi se maščevala Jazonu za ločitev in izdajstvo, umori njuna otroka – za kar ve, da bo Jazona najbolj prizadelo. V resnici s tem umorom bolj kot Jazona kaznuje sebe. In ker ve, da tako ne bo mogla živeti, dvigne roko tudi nad sabo. Vedeti moramo, da v antični družbi otroci po ločitvi vedno pripadajo očetu, z ločitvijo od moža se tako mora mati posloviti tudi od svojih otrok in Medeja se je odločila za dokončno slovo.
Zanimivo, da je ta Medejin mit tako zelo vklesan v našo zavest, da v psihiatriji celo poznamo izraz »Medejin sindrom«, ki označuje materino škodovanje lastnemu otroku z namenom maščevanja njegovemu očetu. Čeprav torej star več kot 2500 let (Evripidova Medeja je nastala v 5. stoletju pred Kristusom) odzvanja še danes in čeprav so – hvala Bogu – tako skrajne oblike maščevanja redke, pa smo tudi dandanes priče škodovanju otrokove dobrobiti, zaradi neizpolnjenosti v partnerskem odnosu.
V oddaji Od slike do besede boste ob 21.00 slišali nekaj besed o knjigi, ki jo je pred kratkim izdal Kud Logos: Poezija Svetega Janeza od Križa. Živel je v prelomnem 16. stoletju in velja za enega največjih dosežkov v španski liriki in mistični poeziji nasploh. V knjigi Pesmi je zbranih 15 pesmi, v kateri, kot je povedal prevajalec in avtor spremne besede Janez Žumer, prevladuje tematika mistične združitve z Bogom, opazni pa so vplivi treh literarnih tokov: španske renesančne literature, tradicionalne kastiljske poezije in vpliva Biblije.
V oddaji se nam bo predstavil tudi dr. Karel Gržan, ki nam bo povedal nekaj več ob njegovi uspešnici: Le kaj počne Bog v nebesih, ko pa je na zemlji toliko trpečih?
