Papež semeniščnikom: Gorje slabim pastirjem, ki pasejo sami sebe in ne črede!
Svet | 15.04.2014, 15:20
„To romanje je zelo lep simbol vaše poti formacije, ki jo je potrebno prehoditi z navdušenjem in vztrajnostjo, v Kristusovi ljubezni in bratskem občestvu.“ S temi besedami je papež Frančišek pozdravil semeniščnike in druge člane skupnosti iz Papeškega kolegija Leoniano, ki se nahaja v kraju Anagni. Ti so v Rim, kjer jih je papež sprejel v avdienco, priromali peš.
„Leoniano kot deželno semenišče služi več škofijam v Laciju. Po sledeh vzgojne tradicije je v današnji Cerkvi poklicano duhovniškim kandidatom ponuditi izkušnjo, ki je zmožna njihove načrte poklicanosti preoblikovati v rodovitno apostolsko stvarnost.“ Tako kot vsako semenišče ima tudi Leoniano cilj, kot je nadaljeval papež Frančišek, da bodoče duhovnike pripravlja „v vzdušju molitve, študija in bratstva“. Prav to evangeljsko ozračje, življenje, polno Svetega Duha in človeškosti, tistim, ki se vanj poglobijo, namreč dopušča, da dan za dnem asimilirajo čutenje Jezusa Kristusa, njegovo ljubezen do Očeta in Cerkve, njegovo predanost Božjemu ljudstvu. Poleg molitve, študija in bratstva je papež zatem omenil še apostolsko življenje. To so „štirje stebri formacije“: krepko duhovno, resno intelektualno, skupnostno in apostolsko življenje. Vsi štirje so pomembni. Če manjka le eno, formacija ni dobra.
„Vi, dragi semeniščniki, se ne pripravljate, da boste opravljali nek poklic, da boste postali funkcionarji nekega podjetja ali nekega birokratskega organizma.“ Tako je zbrane opozoril papež in jim priporočil, naj bodo pozorni, da ne padejo v to. Imamo namreč veliko duhovnikov, ki so ostali na pol poti. A postati morajo pastirji po podobi Jezusa, Dobrega pastirja. Biti kot On in biti sredi njegove črede, da bi pasli njegove ovce. To je njihova poklicanost, pred katero pa se kot Marija pred angelom lahko vprašajo: „Kako se bo to zgodilo?“ (Lk 1,34)
Postati „dobri pastirji“ po podobi Jezusa je nekaj prevelikega. Mi pa smo tako majhni, je dodal papež: „Res je, je preveliko, toda ni naše delo! Je delo Svetega Duha, z našim sodelovanjem. Gre za to, da ponižno ponudimo sami sebe, kot glino, ki jo je treba oblikovati, da bi jo lončar, ki je Bog, obdelal z vodo in ognjem, z Besedo in Duhom.“ Gre za to, da bi vstopili v tisto, kar pravi sveti Pavel: „Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni.“ (Gal 2,20) Le na ta način je mogoče biti diakon in duhovnik v Cerkvi, le tako se lahko pase Božje ljudstvo in ga vodi po Jezusovi poti, oziroma po poti, ki je Jezus. Na začetku je sicer res težko, da bi bili vsi nameni povsem pošteni, je pri tem pripomnil papež Frančišek. A to se sčasoma, z vsakodnevnim spreobrnjenjem razreši: „Pomislite na Jakoba in Janeza. Eden je hotel postati prvi minister, drugi pa minister za ekonomijo.“ Apostoli so mislili na nekaj drugega, toda Gospod je z veliko potrpežljivostjo popravil njihove namene. Na koncu je bila njihova poštenost namenov tolikšna, da so svoja življenja podarili za oznanjevanje in mučeništvo. Če so torej prestrašeni ali negotovi, je semeniščnike spodbudil papež, naj se samo pogovorijo s svojim duhovnim očetom, z vzgojitelji in naj molijo. Poštenost namenov bo tako prišla.
Papež Frančišek je nadalje pojasnil, da ta pot pomeni vsak dan premišljevati evangelij, da bi ga posredovali z življenjem in oznanjevanjem; pomeni izkusiti Božje usmiljenje v zakramentu sprave, nikoli ne pozabiti na spoved, da bi postali velikodušni in usmiljeni duhovniki, da bi čutili Božje usmiljenje nad seboj; pomeni hraniti se z vero in ljubeznijo do evharistije, da bi z njo hranili krščansko ljudstvo; pomeni biti možje molitve, da bi postali glas Kristusa, ki hvali Očeta in nenehno posreduje za brate. Tako kot so s pogumno molitvijo posredovali veliki možje, kot sta bila Mojzes ali Abraham, ki sta se borila z Bogom za ljudstvo.
Na koncu je papež zbranim še iz srca priporočil: „Če niste pripravljeni hoditi po tej poti, s temi držami in temi izkušnjami, je bolje, da ste pogumni in poiščete drugo pot. V Cerkvi je mnogo načinov, kako ponuditi krščansko pričevanje, in veliko poti, ki vodijo tudi do svetosti. V duhovniški hoji za Jezusom ni prostora za povprečnost, tisto povprečnost, ki vedno pripelje v izkoriščanje Božjega svetega ljudstva v lastno korist. Gorje slabim pastirjem, ki pasejo sami sebe in ne črede!“ Tako so govorili preroki (Ezk 34,1-6). Semenišče ni zatočišče za vse omejitve in psihološke pomanjkljivosti. Ni kraj, kjer bi iskali zaščito, ker ni poguma, da bi šli v življenju naprej. V tem primeru bi semenišče postalo le „hipoteka za Cerkev“. „Ko torej slišimo preroke reči 'gorje', naj vam ta 'gorje' da resno premisliti o vaši prihodnosti.“
Vir: Radio Vatikan
