Sporočilo dveh papežev
Svet | 22.04.2014, 11:41 Marjana Debevec
Najprej vsem želim blagoslovljeno veliko noč. Letošnji prazniki minevajo v znamenju kanonizacije papežev Janeza Pavla II. in Janeza XXIII. Kakšno sporočilo nam prinašata?
Izhajala bom iz osebne izkušnje, ki pa se pogosto odraža tudi v naši družbi. Ob blagoslovu jedil sem se zalotila pri razmišljanju o tem, zakaj ljudje, ki sicer sploh ne pridejo k maši, prinesejo jedi k blagoslovu? Ali celo drugi, ki pripravijo velikonočni zajtrk in hrane niti ne nesejo k blagoslovu? V tistem trenutku pa sem se zavedla, da sem tudi jaz zapadla miselnosti izključevanja, ki tako pogosto zastruplja naše odnose; tudi v Cerkvi. Samo pomislimo: napadamo člane druge stranke, tudi iz iste politične opcije, kaj šele tiste na drugem polu; obsojamo tiste, ki mislijo drugače kot mi; po eni strani govorimo o krščanstvu, po drugi strani pa se med nami oblikujejo različne skupine, ki z nezaupanjem gledajo druga na drugo; pogosto mislimo, da imamo prav samo mi, ali pa smo ljubosumni, če v Cerkvi nekomu uspe nekaj dobrega. Še hujša so razna pljuvanja po družabnih omrežjih, ki sejejo samo razdor. Kako se lahko imenujemo kristjani?
Pomislila sem na Jezusa, ki je na križu umiral zame, zate, kot tudi za tistega, ki ga zavrača, ali pa sploh še ni slišal zanj. S kakšno pravico torej jaz izključujem kogarkoli? V petek sem z otroki gledala Zeffirelijem film Jezus iz Nazareta – 4. del, ki govori o Njegovem križanju. Jezus ni nikogar obsodil. Vedel je, kaj vse se bo skozi zgodovino še dogajalo, pa je le ljubil. Tudi danes mu verjetno krvavi srce, ko gleda razdeljene kristjane, za katere je pred smrtjo prosil: da bi bili vsi eno.
Kar sram me je bilo, ko sem pomislila na svoje življenje. Kolikokrat sem pravičniška in ocenjujem druge; kolikokrat nimam dovolj usmiljenja do tistega, ki pogreši... O Božjem usmiljenju je veliko govoril bl. Janez Pavel II., ki bo prav na nedeljo Božjega usmiljenja razglašen za svetnika. Mnogo je verjetno razlogov, zakaj so ljudje, predvsem mladi, že takoj po njegovi smrti želeli, da se ga razglasi za svetnika. Mene je vedno pritegnila njegova neposrednost. Pa vendar je bil tudi človek, ki ni izključeval nikogar. Kljub temu, da je veliko pretrpel zaradi komunističnega režima, ni nikogar obsojal. Vedno je povedal resnico, vendar v ljubezni. Pomislimo samo, da je bil Janez Pavel II. prvi papež, ki je vstopil v anglikansko katedralo, v kakšno protestantsko cerkev, v sinagogo in v mošejo. Posebnost v njegovem pontifikatu je bilo tudi dejstvo, da je med obhajanjem evharistije v jubilejnem letu 2000 prosil Gospoda za odpuščanje preteklih in sedanjih grehov cerkvenih sinov. Čeprav ni bil sam osebno kriv, je to storil, da bi prispeval k edinosti človeške družine. Preroško je njegovo apostolsko pismo Ob začetku novega tisočletja, v katerem govori o občestveni duhovnosti. Takole je med drugim zapisal: »Občestvena duhovnost je tudi sposobnost videti predvsem to, kar je na drugem pozitivno, zato da ga lahko potem sprejmem in ovrednotim kot Božji dar«. Dovolj bi bilo to, da bi na bližnjega pogledali z usmiljenim srcem.
Skupaj z bl. Janezom Pavlom II. pa bo za svetnika v nedeljo razglašen tudi papež Janez XXIII. ali papež Janez dobri, kot so ga klicali.
Težko je povzeti bistvene poudarke papeževanja tega velikega papeža, ki so ga mnogi imenovali prehodni papež, pa je na presenečenje celotne Cerkve sklical drugi vatikanski cerkveni zbor. Kot je sam dejal, je želel, da bi v Cerkvi zavel nov veter. Čutil je namreč močno potrebo po tem, da bi Jezusov nauk približali sodobnemu človeku. Ni šlo zato, da bi opredelili nove resnice, pač pa, da bi predstavili nauk na način, primernejši za takratnega človeka. Janez XXIII. je dal prednost zlasti poudarkom, kot so usmiljenje, dialog, pot zbliževanja krščanskih veroizpovedi.
Ne moremo pa tudi mimo njegovega nepogrešljivega prispevka k miru v svetu. Globoko zapisan v zgodovini ostaja njegov poziv iz leta 1962, ki je svet dosegel preko valov Radia Vatikan. Namenjen je bil voditeljem Združenih držav Amerike in Sovjetske zveze ter vsem ljudem dobre volje, da bi zaustavili stopnjevanje raketne krize na Kubi.
Papeža Janeza XXIII. je zaznamoval tudi poseben pastoralni stil. Že takoj po izvolitvi je pokazal jasen namen, da bo vlogo rimskega škofa opravljal konkretno. Pogosto se je srečeval z verniki in obiskoval številne župnije. Bil je prvi papež, ki je obiskal bolnišnico, in sicer pediatrično bolnišnico Bambino Gesù v Rimu, 25. decembra 1958. Prav tako je bil prvi papež, ki se je srečal z zaporniki.
Prvič v 400 letni zgodovini se je srečal z voditeljem anglikanske Cerkve. V obdobju papeževanja Janeza XXIII. se je utrdila navada, dobro poznana še danes, da papež ob nedeljah moli Angelovo češčenje z okna apostolske palače. Janez XXIII. Je bil namreč tisti, ki je začel dodajati nekaj misli o pomenu posameznih praznikov, izhajajoč iz dnevnega evangeljskega odlomka, kot smo navajeni danes.
Po njegovi smrti pa so se ljudje spominjali predvsem njegovega nasmeha, zaradi katerega so ga klical papež Janez dobri. Ko prebiramo njegov dnevnik lahko vidimo, da si je za to dobroto in ljubezen vsakodnevno prizadeval. Pravijo, da je ljubil vse, brez razlike; njegova prva pot je bila med najbolj pozabljene, med bolnike in jetnike, med starčke in sirote. Nikogar ni obsodil in neverni so se ob njem počutili enako dobro, kot katoličani. Po smrti so ga mediji označili kot: Apostol ljubezni; Iskal je dobro tudi pri neprijateljih; Zgodba nekega nasmeha in podobno. Papež Janez XXIII. bo ostal v spominu sveta in zgodovine kot papež široko odprtih duri in kot veliki graditelj daleč vodečih drznih mostov.
Njegove zadnje besede pred smrtjo pa izražajo njegovo veliko željo. Kot je sam dejal, je življenje daroval za uspeh koncila, za mir na svetu in zato, bi se izpolnila Jezusova prošnja: Da bi bili vsi eno. Te besede so bile zadnje, ki jih je izgovoril. Naj bodo torej spodbuda zame, zate in za vse, da ne bi nikoli nikogar izključevali, ali obsojali, saj smo v tistem »vsi« vključeni res vsi. Da bi bili vsi eno.
