Radijski misijon uspe človeka prebuditi

Radijski misijon | 04.04.2014, 20:54

Od 6. do 12. aprila bo na Radiu Ognjišče radijski misijon. Vsak dan bo imel dva misijonska nagovora jezuit p. Marko Ivan Rupnik. V katoliškem tedniku Družina je novinarka Ksenja Hočevar ob tej priložnosti pripravila pogovor z njim, ki ga v nadaljevanju objavljamo.

P. Rupnik, misijonarjenje prek radijskih valov - kakšen izziv je to za vas?

Zame je bilo veliko presenečenje, ko sem prvič imel misijon na Radiu Ognjišče, da se mi je po tistem oglasilo toliko ljudi. Ljudje so si posnetke podajali drug drugemu, ker jih na spletu ni bilo, in še leta in leta pozneje so se mnogi vračali k temu poslušanju. Po mojem mnenju je radio tisto sredstvo obveščanja, ki najbolj svojevrstno nagovarja človeka. Tudi sam sem radijski človek. Ne gledam televizije, nosim pa vedno s seboj majhen radio, da sem povezan s svetom, z novicami. Zdi se mi, da je radio svojevrsten tudi zato, ker prebuja v človeku razsežnost domišljije – besedam, ki jih sliši po radiu, si poslušalec sam ustvari podobe in slike. Ob poslušanju si sami izdelamo, narišemo prizore. Zato je radio dosti bolj soustvarjalen medij kot mediji, ki imajo ogromno moč v podobi. Za duhovno življenje je ta razsežnost izjemno pomembna: da človek ne sprejema stvari samo pasivno, ampak da se v njem prebuja ustvarjalno razmišljanje. Mislim, da je Radio Ognjišče s to formulo misijona zadel v živo točko, da uspe hraniti, uspe nekaj prenesti, uspe nekaj prebuditi. Vesel sem, da sem lahko spet sprejel to poslanstvo.

Nobena skrivnost ni, da ste misijonske pogovore posneli vnaprej, torej ne bodo v živo …

Že ob povabilu urednika Francija Trstenjaka pred dvema letoma sem v svojem koledarju videl, da se čas radijskega misijona prekriva z naših načrtom ustvarjanja mozaika v Krakovu - ta čas tukaj v Krakovu v novem centru Janeza Pavla II. delamo 800 kvadratnih metrov mozaika, lani smo jih naredili 350. Dogovorila sva se, da posnamem nagovore vnaprej. Prvih osem nagovorov sem posnel v studiu Radia Ognjišča v Ljubljani. Urednik Trstenjak je ves čas sedel poleg men v studiu, kar je bilo zame pomembno, ker mi je težko govoriti, če ne vidim nekoga, komur govorim. Že med vožnjo v Ljubljano sem se duhovno usmeril k mnogim obrazom, ki jih v Sloveniji poznam, ljudem, ki mi pišejo, ki me pokličejo, me pridejo obiskat, k vsem tistim, ki jih srečam, ko delamo mozaike v Sloveniji ali na mojih predavanjih … V spomin sem priklical konkretna obličja ljudi. In tudi tistih, ki jih poznam iz javnega življenja v Sloveniji – ne vem, ali bodo poslušali, meni je pomagalo, da sem tudi z njimi, ko sem pripravil vsebino. In ko sem govoril pred mikrofonom sem velikokrat doživljal sebe sredi ulic slovenskih mest, ki jih od časa do časa obiščem.

Štiri nagovore pa sem posnel na Radiu Vatikan v Rimu, tik pred odhodom v Krakov. Zamik je majhen, vseh dvanajst nagovorov sem posnel praktično štirinajst dni pred misijonom. Žal mi je, da ne bom mogel biti tam in sprejemati telefonskih klicev poslušalcev in se z njimi pogovarjati. Upam pa, da bosta dva moja sobrata opravila še dosti boljše kot jaz.

Najbrž je težko tako rekoč v eni sapi posneti skoraj deset ur razmišljanj. Kako ste nagovore sestavili?

Kar se tiče teološke duhovne vsebine sem trdno prepričan, kar me je učil p. Špidlik, da se mora človek v življenju ves čas hraniti. Nagovarjam z vsebino, ki jo nosim v sebi. Zdajle, ko se pogovarjava po skajpu, je ura deset zvečer – čakala si, da sem prišel iz cerkve, kjer smo z umetniki delali od ranega jutra. Ampak ko končava, ne bom šel spat, čaka me še srečanje z mislijo Janeza Pavla II., pred menoj na mizi je še Vladimir Solovjov, ekseget Juan Mateos, Maksim Spoznavalec, v zadnjih desetletjih se s tem hranim, te stvari študiram, jih poglabljam ... Po pogovoru z nekaterimi v Sloveniji sem si naredil skico nagovorov, vrstni red, katerih stvari bi bilo dobro dotakniti.

Vsak nagovor ste začeli s svetopisemskim odlomkom …

Metode, da se pri Svetem pismu človek uči razmišljati, da se misel oblikuje v Svetem pismu in da ta misel, ki se povzdigne iz Svetega pisma, zaživi šele, ko ustvari organsko povezavo med teologijo in življenjem v občestvu – tega sem se navadil pri cerkvenih očetih, h katerim me je napotil p. Špidlik. V vsakem srečanju sem odlomek postavil v teološko vsebino naše vere. Ko pa se spustimo v teologijo, doživimo, da ne gremo v abstrakcijo, ampak da je pravzaprav v teologiji most med božjo besedo in življenjem. Danes smo navajeni, da je teologija filozofsko abstraktno zasnovana, pri cerkvenih očetih je bila zasnovana na Svetem pismu in na bogoslužju. Bogoslužje je stičišče, kamor se vse steče – misel je prepletena z besedo božjo, božja beseda hrani teologijo, teologija pomaga pravilno razumeti Sveto pismo. Vse skupaj osvetli življenje, življenje pa začneš živeti šele, ko doživiš enotnost enega in drugega. To je čudovito.

Kaj ste hoteli sporočiti Slovencem? Na kratko.

(nasmeh) Težko na kratko, ker je vsebine veliko. Rad bi, da bi slovenski kristjani spet spoznali, da je naša vera stvar občestva, stvar pripadnosti telesu, ki je Cerkev, ki je Kristus. Da ne gre za neko posameznikovo popolnost, da pri naši veri ni v središču posameznik, ampak je v središču oseba, ki je oseba prav zato, ker je občestveno bitje. Pomembno se mi zdi, da človek spozna, da ni najvažnejše to, da je popoln, ampak, da je odrešen, da je ljubljen in da pripada občestvu, ki je že zasidrano v onstranstvo. Da bi spet odkrili našo vero kot vero! Da bi se osvobodili religije znotraj našega krščanstva. Navadili smo se namreč, da je vera to, kar je pravzaprav religija: se pravi prepričanje, naj v imenu nekega boga, v imenu neke transcendence, neke duhovnosti, neke religiozne etike človek izpopolni sebe, popravi sebe in družbo – če bo to naredil, bo nagrajen, če ne, bo kaznovan. Ravno tega nas je prišel odrešit Kristus! Čudovito bi bilo, da bi spet odkrili, da je vera predvsem sprejetje novega načina bivanja. Ki je božje! Ne pa to, da se mi, z našimi napori, mučimo in silimo, da bi nekaj dosegli. Želel bi, da bi spet odkrili lepoto, kdo je naš Bog, kdo je Kristus, kdo je Sveti Duh, kaj je Cerkev ... Da bi ljudje začutili, da smo odrešeni.

P. Marko, prosili smo vas tudi za vsebino in obliko naslovnice Družine, se pravi uvodnik in izbor naslovne fotografije, ki naj ne bi bila vaš mozaik. Bo tudi to mini povzetek radijskega misijona v tiskani obliki?

To zaupanje je bilo zame spet presenečenje. Upam, da izbor velikonočnega umetniškega motiva ne bo prevelik šok (nasmeh). Vsebina uvodnika pa bo zagotovo nekaj iz tega, kar me v tem času hrani, miselno in duhovno zaposluje. V tem času sem tako globoko v viziji sveta, zgodovine, viziji človeka pri Janezu Pavlu II., da ni mogoče drugače, kot da slovenskim katoličanom za voščilo velike noči napišem to, kar živim, kar delam in kar sem. Ne bom pisal, kar sem se naučil, ampak to, kar nosim. Ampak bodisi pri naslovnici, predvsem pa pri misijonu se zanesem na to, kar se zanesem, ko delam mozaike: če ne bo Svetega duha in njegove milosti, se ne bo zgodilo nič.