Več vztrajnosti in potrpežljivosti

| 26.03.2014, 09:49

Za sožitje v družini, tudi v skupnosti, med sosedi in širše v narodu in Cerkvi, so ključni starši srednje generacije. Nihče ni nikoli in tudi v prihodnje ne bo mogel zamenjati pomena staršev, ki imajo majhne, odraščajoče otroke in tudi potem, ko so že odrasli, nobena institucija, tudi znanost nikoli ne bo mogla zamenjati mesta staršev. Nihče. Trajno ostajajo njihovi zgledi in vzgoja. Tudi moderni avtorji in vsa psihologija, sodobna nevroznanost, jasno spoznavajo in dokazujejo, da je vloga staršev nezamenljiva za usodo otroka, od spočetja do pubertete zapišejo prvotno besedilo življenja, kot je svoji knjigi dala naslov Alenka Puhar, se pravi to, kar možgani sprejmejo prvič, na novo. To ostaja trajno.

Morda so tla trhla, vendar bo družina obstala

Živimo v času sprememb. Nekateri radi improvizirajo z oblikami družin, prepogosta so menjavanja partnerjev in žal pogoste tudi ločitve za vedno zavezanih. Potrošniška miselnost nas je pokvarila tudi v tem, da si želimo hitrih menjav. Ne samo blaga, ta miselnost se je razširila na vsa področja. S partnerstvom pa ne moremo barantati in izbirati vedno kaj drugega. Pozabili smo na potrpežljivost in vztrajnost, to dvoje pa ohranja skupnost skupaj in za vedno tudi zvezo dveh. Če starši slabo napišejo prvotno besedilo življenja, je v možganih otrok še vedno toliko prostora, da otroci tisto, kar ni bilo dobro, lahko popravijo. Dr. Jože Ramovš: "Kolikokrat sem bil priča razbitim družinam, kjer je bil alkohol, otroci so bili deležni bede, nasilja, bili so tako na tleh, da bolj ne bi mogli biti, a so iz takšnih družin prišli čudoviti otroci, kot bi se iz črva razvil prekrasen metulj. To sicer zahteva nadčloveške napore, toda vse lahko popravimo. To je ključno sporočilo. Vse se lahko popravi, nič ni zamujeno in za vedno izgubljeno. Res pa je tudi, tako govorijo dejstva, da žal večina ljudi, ki nima sreče s starši, ne najde rešilne bilke in lahko trpijo vse življenje. Ne zmorejo ven iz teže bremen svojega otroštva. Dobri starši so za vzgojo naslednje generacije, za srečo ljudi, za kakovost skupnosti, odločilne. Njim gre peti največje hvalnice. Je pa pri tem skrivnost. To kar starši z vzgojo dajo otrokom, je pravzaprav stranski produkt. Starši se lahko zelo trudijo za dobro vzgojo otrok, jim nudijo vse, kar lahko, a ne bodo uspeli, če najprej sami med seboj ne zgradijo zmerno zadovoljen, srečen odnos. Vzgoja otrok je senca tega. Z vzgojo otrok se skoraj ni treba beliti glave, če med zakoncema vlada ljubeč in zdrav, spoštljiv in drug drugemu naklonjen odnos. Otrokom je treba posvetiti dovolj časa, tega pa danes ni."

Stiska je največja energija

Sklenili smo Teden družine, letos z geslom Družina živi veselje, v katerem smo razmišljali ob tehtnih spodbudah papeža Frančiška. Dr. Ramovš pravi: "Papež Frančišek nam kaže veselje do življenja. Rad živi. Od tod ta njegova spontanost. To je ključno, tudi za družine." Zato je njegova beseda tako iskrena in njegova dejanja klic upanja za mnoge. "Če pa se zdaj od papeža vrnemo k družinam", pravi dr. Ramovš, "današnji čas družinam ni naklonjen, pa ne v smislu vrtcev, porodniške in podobnega, te formalne podpore je pri nas razmeroma še kar nekaj, odločilno polje je nekje drugje. Ne živimo več tradicionalne oblike, kot včasih na podeželju, ko so več časa preživeli skupaj. Danes živimo ego kulturo, celo zelo razvijamo jo še vedno, vse moramo imeti pod kontrolo, to je moško, bolj razumsko stališče. Premalo je ženskega vidika, manjka emocij, empatij. Nekatere ženske celo mislijo, da bodo uspešne le ob prevzemu moškega modela, postajajo "možate" v svojem nastopu. Škoda, v javnosti bi morali uporabiti več ženske pameti in več moške pameti doma. Česa se torej danes lahko veselimo? Gotovo življenja. Naj se vpraša vsak pri sebi, koliko je vredno njegovo življenje, tudi, ko je najtežje? Živim pa in to velja. Veselje izhaja iz doživljanja vrednosti življenja."