Fašink se že približuje

| 03.03.2014, 20:45

V pustno obarvani oddaji iz cikla Pevci zapojte, godci zagod'te smo predstavili orače iz vasi Strajna v Halozah, Ponikovske mačkare, Ligojnške maškare, Cerkljanske laufarje in Hrušiške škoromate.

Eno najbolj živih pustnih dogajanj pri nas so gotovo vasi na Ptujskem in Dravskem polju. Bogato dediščino fašenka in s tem korantije danes ohranjajo po načelu „živega muzeja“ v Markovcih in Zabovcih, kjer vsako leto prikažejo številne skupine in tipe šemskih likov. Osrednji pustni lik tega območja je korant, ki je v današnjem času postal osrednji lik vsega slovenskega pustovanja.

Orači iz zaselka Strajna vsako leto, že več kot 35 let, na pustno nedeljo in ponedeljek obiščejo vasi in zaselke Strajna, Zakl, Podlehnik in Stonašina. V mali skupini, ki šteje največ osem likov, se družijo korant, sejavec, plugec, kojiča in pokar. Vse like izdelajo sami.

V Ponikvah na Dolenjskem so doma Ponikovske mačkare. Gre za strogo zaprto fantovsko skupnost, v kateri lahko sodelujejo le neporočeni fantje. Priprave potekajo že mesec dni prej. Obhodi se začno v torek zjutraj. V skupini najprej hodi agent s podivci, ta star in ta stara in ta lepe mačkare. Podivci (petelini, košute) podijo otroke ter preverijo, če so hiše odprte in so domačini doma. Podivke maske hodijo po vasi vsaj že 14 dni prej in naznanjajo pustni čas. Popoldanski program poteka na vasi in je vsakoletna skrivnost. Vsako leto je kritično obarvan in ubran na določeno temo. Zvečer pa gredo plesat po hišah; dva ta lepa para, policaj, harmonikar ter ta stara dva. To je nekakšna zahvala domačinom, ker so čez dan darovali denar. Med tem igrajo posebno koračnico. Najprej zaplešeta ta lepa para med seboj, nato pa še z gospodinjo in gospodarjem. Ob polnoči na vasi za vse domačine poteka krst novih fantov, ki so bili dopoldan v obhodu le podivci.

Ligojnške maškare imajo že več kot 150 letno tradicijo. V skupini se vsako leto družijo iste maske: vojak, muskontarji, pari, mežnar, klobasar, Lojza (starejša gospa s košaro, ki pobira jajca, krofe, pijačo …) in pometač (pometa hiše, preden maškare vanje vstopijo). Na ponedeljek „odmerijo“ cesto in s tem nakažejo svoj prihod na pustni torek. Obiščejo okoli 120 hiš v Mali Ligojni, Veliki Ligojni in na Razpotju. V sredo zvečer Pusta zakurijo.

Začetki Cerkljanske laufarje niso znani. Znano je, da so jo prinesli nemški priseljenci. V 1. svetovni vojni je začel obred, zaradi odhoda fantov k vojakom, usihati. V 2. svetovni vojni je bilo Cerkno bombandirano in takrat so izginila vsa naličja. Rojak Peter Brelih je bil pobudnik za ustanovitev laufarije. Takrat je bilo v Cerknem težko najti rezbarja, da bi naredil maske. Našel ga je v Ljubljani; Rada Jelinčiča, absolventa za umetnost, ki je iz gline, po pripovedovanju domačinov, oblikoval maske. Leta 1956 je bilo z namenom ohranjanja tega pustnega običaja ustanovljeno društvo Cerkljanski laufarji. Nekdaj so v laufariji sodelovali le neporočeni fantje, danes pa je pogoj, da so stari vsaj 18 let. V skupini se druži 25 likov. Vsak lik predstavlja nek poklic, tudi človeške slabosti: ta terjasti, ta loparjev, ta hrastov, ta star (glava družine in edini, ki lahko govori), ta stara, Pust, ta smrekov, ta žaklev, ta kožuhov, ta slamnat, ta ličnat, ta perjev, ta bršljanov in Marjetica, gospod in gospa, ta žleht, ta pijan in ta pijana, ta devji, oštir, ta koševa ... Posebnost so lesene maske, narejene iz lipovega lesa. Ime laufarija izvira iz nemščine in pomeni teči, saj ta terjasti neprestano tečejo. Priprave se začnejo dva meseca pred pustom. Za obtožnico, s katero obsodijo Pusta in ga ubijejo s botom, pa gradivo zbirajo že med letom. Po novem letu začno z obrednim koledovanjem po vaseh. Nekdaj so pobirali cvirn za obleke, danes pa v dar dobijo klobase, jajca, denar …

V Brkinih zimo preganjajo škoromati, s katerimi danes označujemo vse pustne šeme na tem območju. V imenu škoromati se skrivajo ostanki nočnega stražarja, ki je ohranjen v liku ene, po imenu in pojavu, najbolj grozljivih mask, to je v škopitu. Na glavi nosi širok klobuk, obraz ima namazan s sajami, oblečen je v dolg črn plašč, prepasan z verigo, v rokah pa ima velike lesene klešče, s katerimi lovi svoje žrtve, da jih po obrazu namaže s sajami. Druga skupina škoromatov so zgončarji. Ti se premikajo v lahkem teku in pozvanjajo z zvonci, ki jih imajo obešene za pasom. Odeti so v kožuhe, oblečeni v bele hlače in živobarvne pletene nogavice. Pri oblačilnem videzu izstopajo koničasta pokrivala, okrašena z umetnimi rožami in pisanimi trakovi. Vsa ta pisana druščina škoromatov, ki jo sestavljajo še drugi šemski liki, obišče številne vasi in samotne zaselke v vaseh okoli Ilirske Bistrice.

V oddaji so nastopili še skupina Kurja koža ter Romana in Ana Črnko z Gradišča na Kozjaku.
Vabljeni k poslušanju.