Predstavitev filma Pedro Opeka Dobri prijatelj na Reki
Poklon reških Slovencev Pedru Opeki
| 25.03.2014, 11:29 Matjaž Merljak
V petek, 14. marca 2014, so imeli na Reki, v Slovenskem kulturno-prosvetnem društvu Bazovica, prikaz filma o slovenskem misijonarju Petru Opeki. Na predvajanje so povabili tudi režiserja Jožeta Možino, letošnjega nagrajenca Prešernovega sklada. Pogovarjali smo se z učiteljico dopolnilnega pouka slovenščine na Reki, v Pulju, Buzétu in Čabru, Dragico Motik.
Ob dnevu kulture se pri pouku vsako leto pogovarjajo o velikih osebnostih, ki so prispevale k ohranjanju slo. jezika in kulture. Motikova udeležencem poskuša prikazati, kaj vse lahko ljudje naredimo, da ohranimo korenine. Letos je predstavila dobitnike Prešernove nagrade in Prešernovega sklada in jim želela približati vsaj enega, da bi se ga zapomnili in se pogovarjali. Prišla na idejo o filmu Pedro Opeka Dober prijatelj. Predstavlja namreč Slovenca, ki se je rodil slov. staršem v Argentini in deluje v Afriki, film pa je zaradi časovne omejenosti pouka najlažje predstaviti. Domislila si je tudi, da bi se povezali z režiserjem, da bi mu učenci pisali po mailu ... Ideja se je razvila v predlog, da so Jožeta Možino povabili medse ob predvajanju filma. Seznanili so tudi partnerje in starše učence ter člane društva, kjer so film predvajali.
Udeleženci so bili po ogledu filma pretreseni in ob velikanskem prizadevanju Pedra Opeke. Opazili so, da se Pedro Opeka ne ustavi ob nobeni oviri in pravi: "Ne obstaja izraz 'ni mogoče', ne smemo se ustaviti." Po besedah Motikove je film pustil pomembno sporočilo vsem udeležencem. Jože Možina je tudi odgovarjal na vprašanja. Udeleženci so tudi iskali povezave med sedanjim časom in našim prostorom, torej je bilo sporočilo tega filma večplastno, filmska kamera je bila kot ogledalo vsem nam.
Dragica Motik že četrto leto poučuje na Reki (ob ponedeljkih), v Pulju (ob torkih), Buzetu (ob sredah) in Čabru (ob četrtkih in petkih). Pouk obiskujejo osnovnošolski otroci, mladostniki in odrasli ljudje. Skupina je pestra in heterogena po starosti in tudi po sporazumevalnih zmožnostih so na različnih nivojih. A kljub temu imajo vsi možnost, da poleg jezikovnih veščin pridobivajo tudi spoznanja, znanja in informacijo o slovenskem kulturnem izročilu.
Odrasle udeleženke dopolnilnega pouka slovenščine z Reke so zapisane nekaj svojih vtisov po pogovoru z g. Možino oz. gledanju filma Dober prijatelj Pedro Opeka
Ko se zjutraj zbudim, takoj se mi pred očmi pokaže obraz otroka, majhnega fantiča z umazano sivo kapo na glavi. Vidim njegove črne oči, ki me gledajo, ampak me ne vidijo. Njegov pogled je prazen, zmeden, , z očmi strelja ampak tudi on sam ne vidi tarče. S pogledom brez besed me vpraša ali je to njegova krivica, da ima takšno življenje polno odrekanja, nepravičnosti v težki revščini. To je življenje, ki ni dostojno nobenega živega bitja, še manj človeka.
Ta majhen, umazan obraz s črnimi oči ,ki živi od in na smetišču,tam, kamor ga je svet bogatih izrinil. Ta isti bogataški svet mu je ukradel otroštvo, pravico do smeha, upanja v boljšo prihodnost in ga zatrl in odgnal med odpadke nenasitne civilizacije. Otrok se sprašuje, če mu je TO usoda namenila, brez da bi ga je kaj vprašala? Njegov pogled ,tiho, brez besed, odmeva z močno bolečino . Otrok prosi, da se mu pomaga ampak kot da se v to dvomi, ker so ljudje do revščine postali ravnodušni. Saj je to že doživel, same prazne besede. Leta 1989,je temu kriku prisluhnil slovenski misionar Pedro Opeka in v 24-letih je z velikimi napori dvignil več kot 26.000 ljudi, predvsem otrok, dvignil jih je iz teme smetišča v novo življenje. Upanje in predanost P. Opeke svojim načrtom nam je imenitno prikazal pomemben režiser J. Možina v dokumentarnem filmu Pedro Opeka,dober prijatelj.
Gloria Segnan
Za mene so najbolj pretresljive bile slike revščine, v kateri živijo ljudje, s katerimi dela in katerim pomaga Pedro Opeka. Nivo, do katerega je revščina spustila ta človeška bitja in iz njih naredila živali, me je zgrozil. Posnetki, predvsem otrok, so mi pognali solze na oči.
Po drugi strani me je navdušila energija Pedra Opeke, njegovo nenehno delo, njegovo nesprejemanje besede 'nemogoče', da se ne ustavi pred nobeno težavo. Istočasno je ta človek združljivost dobrega razumevanja človeškega duhovnosti, nevsiljivosti in popolne usklajenosti tega kar misli, v kar verjame in kako dela in ter se obnaša.
Bargara Jurčić
Po mojem mnenju je bila najbolj pretresljiva slika velike množice ljudi na smetišču. Ljudje, odrasli in otroci, ki se počasi premikajo. Ves čas so pripognjeni, prebirajo smeti. Tu in tam dvignejo glavo in jim vidiš oči. Te oči so lepe, pogled pa je prazen.
Nekateri so rojeni na smetišču. Nimajo ničesar. Prav ničesar. Zaklonišče jim je karton, hrana pa samo tisto kar najdejo, če imajo kaj sreče ta dan. Ne vedo, kaj so. Živijo od danes do jutri, se več niti ne pogovarjajo me sabo. Ti ljudje nikomur ne zaupajo. Ne vedo, da obstajajo ljudje kot je Pedro Opeka, ki jim hočejo pomagati. Veliko potrpežljivosti in zaupanja je potrebno, da bi jim se človek lahko samo približal in še veliko več, da ti se oni približajo. To je uspelo Pedru Opeki.
Nam pa je odprl oči.
Lili Čargonja
Kaj je bilo zame najbolj pretresljivo?
Dokumentarni film „Dober prijatelj Pedro Opeka“ je tako pretresljiv, da bom še dolgo pod njegovim vtisom. Vem, da bom sedaj v določenih življenjskih situacijah drugače razmišljala. Ljudje, ki živijo na smeteh nimajo nobene izbire, zgubijo vse človeško.
Podgana je majhni punčki pojedla nos, to je zame najbolj pretresljivo...
To spremeniti, menim da je enako čudežu. Človek, Pedro Opeka je to spremenil!
Naj nam bo vsem za vzgled. Tudi mi vsi bi se morali spremeniti, biti bolj skromni, brezpogojno pomagati ljudem in se vživeti v njihovo življenje in trpljenje.
Zdenka Kallan Verbanac
Zahvala učencev g. Jožetu Možini
Spoštovani gospod Jože Možina,
zelo smo bili počaščeni z Vašo prisotnostjo ob gledanju filma Dober prijatelj Pedro Opeka. Povsem drugače je, če o svojem filmu spregovori tudi režiser in ga gledalcem približa tudi z druge strani kamere. Z našega stališča ste bili zelo pogumni, da ste sploh šli iz Ljubljane v Afriko snemat film in to v kraje s takšnimi življenjskimi pogoji. Veliko smo izvedeli iz
Vašega pripovedovanja, povedali ste stvari, ki jih v filmu nismo mogli videti, pojasnili ste nam veliko stvari. Tako smo film drugače doživeli. Iz naših učnih ur, iz filma in iz Vašega pripovedovanja nismo bili začudeni, da je film doživel takšen sprejem v širšem svetovnem okolju. Vaša pripoved nam je še bolj približala misionarja Pedra Opeko. Približali ste nam ga tudi Vi kot človeka, približali ste nam njegovo ljubezen, s katero deluje, pa ne le na Madagaskarju, temveč širše. Film nas je prevzel in se nas tudi notranje dotaknil. Čeprav smo se še pred gledanjem filma veliko o njem pogovarjali in o njem izvedeli, smo danes pri pouku vsi enotno ugotovili, da smo še vedno pot vtisom filma, da nam je ta film dal veliko za misliti in smo celo pri sebi opazili nekatere spremembe v mišljenju in obnašanju.
Tole sporočilo Vam pišemo pri dopolnilnem pouku slovenščine in se Vam za obisk in pogovor zahvaljujemo učenci z Rele in iz Buzeta; Zdenka Kallan Verbanac, Lili Čargonja, Gloria Segnan, Gordan Dorčić, Gorana Pecirep, Barbara Jurčić, Maja Degmečić, Zdravka Teklić, Ana Bužin, Lukas Višić, Vito Danielle Goglievina, naši starši, prijatelji in sorodniki, ki so si film z nami ogledali ter seveda naša učiteljica, gospa Dragica Motik.
Ponosni smo, da smo Vas spoznali, se z Vami pogovarjali in upamo, da nas boste še večkrat razveselili z Vašimi filmskimi in reportažnimi prispevki..
Želimo Vam vse dobro v življenju in tudi veliko uspehov na Vaši delovni poti.
V imenu vseh učencev dopolnilnega pouka slovenščine na Reki in v Buzetu,
Barbara Jurčić, v imenu vseh učencev iz Buzeta in z Reke, sodelujočih v pogovoru z režiserjem
PS:
Še enkrat se Vam zahvaljujem za potrpljenje, da ste me poslušali, ko sem Vam po ogledu filma poskušala razumljivo čestitati za celotno Vaše dosedanje delo, zlasti novinarsko in sicer v svojem in v imenu mojega prijatelja iz Ljubljane. Veliko tremo sem imela in ne vem, če ste me sploh kaj uspeli razumeti. Moja osebna čestitka gre za film Dober prijatelj Pedro Opeka, ki me je tako navdušil, da bom začela spoznavati tudi druge Vaše prispevke. Hvala Vam, čestitam še enkrat, in vse najboljše za naprej!
Barbara Jurčić
Odgovor g. Možine
Spoštovana gospa Barbara in vsi učenci slovenskega jezika!
Večina se nas trudi, da bi v svojem življenju naredili kaj dobrega. G. Opeka je človek, ki je to storil v velikem formatu. Imel sem to srečo, pa tudi ustrezne veščine, da sem njegova sporočila prenesel v film. Vendar se prava zgodba odvije takrat ko so njegova sporočila dojeta in ponotranjena. Ni lepšega kot poslušati brati, da se to dogaja - tudi v vaši sredini.
Hvala Vam za to pričevanje in tudi pripravljenost za pozitivno spreminjanje. Zelo dobro sem se počutil v vaši družbi, ste čudovita skupina. Tudi kot Slovenci smo ponosni na vas, vsi skupaj pa na vašo učiteljico gospo Motik.
Pošiljam vam prijazne pozdrave iz razkošno sončne Ljubljane. Vse dobro in morda na svidenje. Če bi si želeli samo pogledati še kak film lahko pobrskam po omarah!
Jože Možina
„Kako doživljate pouk? Kaj vam pomeni priložnost da govorite/učite slovensko?“
K pouku slovenščine sem začela hoditi slučajno. Kmalu po moji priselitvi v Buzet sem zvedela, da se bo formirala skupina buzetskih Slovencev, oz. ljudi, ki imajo slovenske prednike, in bo za njih organiziran pouk slovenskega jezika.
Takoj sem se spomnila, da mi je mama povedala, da je njen dedek bil Slovenec iz Primorske, ki je padel v I. svetovni bojni na Soški fronti. Njegova hčerka, moja babica, ga ni niti uspela spoznati, ker se je rodila prav takrat, ko je on padel. Nihče v moji družini ne ve veliko o tem človeku, za njim je ostala samo ena stara fotografija v vojaški uniformi. Tista zgodba me je spodbudila, da se poskušam naučiti jezika svojega pradedka, in sem se hitro odločila, da bom šla k pouku.
Nisem vedela, kaj naj bi pričakovala in sem prijetno presenečena. Na začetku sploh nisem znala nič povedati, in zdaj, po treh letih učenja se lahko sporazumem v slovenščini o katerikoli temi. Spoznala sem lepoto slovenskega jezika in uživam v vsaki novi besedi, ki se je naučim.
Pri pouku ne gre samo za učenje jezika - učimo se tudi slovenske kulture, običajev, kulinarike, spoznavamo slovenske kraje, si ogledamo filme in obravnavamo različne druge teme. Zame je to nekaj popolnoma novo, ker so vse to stvari, s katerimi se sicer v življenju ne bi ukvarjala. Zdaj me pri pouku pogosto pritegne kakšna nova tema, ki jo potem tudi sama raziščem. Mislim, da mi je to obogatilo življenje.
Maja Degmečić, Buzet
