Jure SešekJure Sešek
Miha MočnikMiha Močnik
Rok MihevcRok Mihevc
p. Silvo Šinkovec (foto: Igor Modic)
p. Silvo Šinkovec

Stvari so samo toliko, da nam pomagajo biti

| 05.02.2014, 21:03

Ta pomemben in zelo sporočilen stavek je izrekel p. Silvo Šinkovec v Radijski katehezi. V dneh, ko se soočamo s posledicami izgube elektrike, ki je glavni vir energije za vsakodnevno vrtenje kolesja naših življenj, je naš sogovornik opozoril na potrebno molitev za vse, ki so v težkih razmerah, prav tako tudi za številne ljudi dobre volje, ki v mrazu, dan in noč, prostovoljno pomagajo za čimprejšnjo ureditev stanja.

Živimo tako, da bomo v luči

V dnu vsakega človeka je duhovni boj, med lučjo in temo. Res je, da nam je dana svoboda za odločitve. Marsikaj je odvisno od nas in naše izbire, komu in čemu sledimo. In prav je, da imamo te pozive. Toda z njimi še vedno ostajamo v obzorju “samoodrešenja“, kar človeka zapira v neskončen krog in ujetost krivde, zato samo to ni dovolj“, poudarja p. Silvo Šinkovec in dodaja: „Kdo si morda misli, odrešil se bom sam, s tem, ko bom dober in močan človek, samozavesten in podobno. Življenje pa je drugačno, temne sile tega sveta vedno delujejo in te sile niso v lasti moje, naše odločitve. Zato potrebujemo Kristusa, ki je premagal temo in je Luč v človeški zgodovini. Večkrat za ponazoritev uporabim primer igre na nogometnem igrišču. Nekdo me je preigral, morda celo naredil „favel“, pa sodnik ni piskal in zdaj jočem, ker ni bilo prav, ni bilo pošteno. Ampak igra se nadaljuje in tudi jaz moram naprej, moram se pobrati in ne pogrevati stvari za nazaj. Narediti moram največ, kar lahko tisti trenutek. Še se bodo zgodili „favli“, še bomo izgubljali, ampak hkrati bomo kdaj tudi zmagali in dosegli dobre uspehe. Ni cilj, da na konec poti pridemo v popolni podobi. Razcapani bomo, strgani, opraskani, a v tem je tudi čar igre. Končni rezultat je pomemben. Čeprav povoženi, vemo, da smo naredili vse, kar smo lahko in kar je bilo v naši moči. To šteje“.

Molitev, blagoslov, vera

P. Silvo Šinkovec: „Vera je zelo pomembna. Prav ta prva misel. Je prva misel strah, grozno kaj se bo zgodilo, nimamo elektrike, kaj bo?! Da, hudo je, toda Gospod, ti si tu, ti si z menoj in tebi zaupam. Se bomo povezali, povprašali in se bo našla pomoč. Ob sveči zmolimo. V miru, z zaupanjem in ne s strahom. Lahko pa nas pograbi panika in jeza, rečemo, kje so, kdaj bodo končno to uredili, kje so električarji?! Toda, kdo ve, koliko časa se ljudje že trudijo, v mrazu in v nočeh, ter popravljajo. Niso čudodelniki, naredijo, kar morejo. Namesto besed jeze, zanje raje zmolimo. Potrebujejo veliko molitve, saj je njihovo delo nevarno in odgovorno. Danes, v teh konkretnih razmerah, smo lahko velika konkretna duhovna pomoč“.

Sol zemlje in luč sveta - kako se to odraža v kulturi

Pred nami je kulturni praznik, zato smo se na to navezali tudi v razmišljanju v sredinem večernem pogovoru z jezuitom p. Silvom Šinkovcem: „Kultura ni nekaj ločenega, prežema vsa področja naših življenj. Tudi religijo včasih sprejemamo samo kot kulturni dogodek. Vse bolj pogosto se zato na področjih vzgoje in izobraževanja vračamo k temeljni misli, da je smoter vzgoje in izobraževanja celostno razviti človek. Spodbujanje celostnosti je prihodnost človeštva, se mi zdi. V preteklosti smo bili preveč naravnani k storilnosti, biti specializiran le na enem področju, da se naredi in ustvari čim več in več. Specializacije so potrebne, toda ključnega pomena je celostna, poenotena ali enovita osebnost, nekateri rečejo celo integrirana osebnost. Pedagogika mora biti kulturna, človeka pripravlja za kulturno življenje, da se „akulturiramo“. Vstopimo v kulturo. Ne v ozkem smislu, pač pa, da je to način življenja, ki poenoteno, celovito deluje tako na profesionalnem področju, v službi, v lokalnih skupnostih, družini, v svojih lastnih hobijih, v Cerkvi in podobno. S tem gradimo Veliko kulturo, ki jo ustvarjamo z življenjem. Znotraj tega so kulturniki tiste lučke, ki nam pomagajo oblikovati jezik, misel in občutke. Zato je kultura lahko kultura le takrat, ko se napaja od Božjega duha. V to sem trdno prepričan. Estetski čut je srčika vsake vzgoje. Če pa tega ni, pa postane kultura lahko samo del velikih projektov. Zanimivo morda, ampak brez sporočila. To človeka ne osrečuje in ne povzdiguje, je pravzaprav zavajajoča“.

Karin Kanc, je v letu 2024 izbrana za naj diabetičarko (photo: Jure Makovec) Karin Kanc, je v letu 2024 izbrana za naj diabetičarko (photo: Jure Makovec)

Kako in kaj jesti

Z dr. Karin Kanc, doktorico medicine, specialistko interne medicine, iz zasebne ordinacije Jazindiabetes, tudi integrativno psihoterapevtko, smo ob Svetovnem dnevu sledkorne bolezni, ob Tednu ...