Pater Ivan Tomažič na 13. vseslovenskem srečanju
Umrl p. Ivan Tomažič
| 23.02.2014, 06:12 Matjaž Merljak
Življenjsko pot je v svojem 95. letu sklenil klartinski pater Ivan Tomažič, dolgoletni duhovnik za Slovence na Dunaju. Po letu 1953 se je povezal s slovenskimi študenti iz Koroške in začel akcijo zbiranja denarja za gradnjo slovenskega doma Korotan, ki je nastajal med leti 1964 in 1966, pozneje je zgradil še študentski dom in ga poimenoval Koper. Oba domova je dolga leta tudi vodil, Korotan pa je postal prizorišče številnih predavanj in kulturnih prireditev. Za njegovo življenjsko delo ga je predsednik Republike Slovenije, pokojni dr. Janez Drnovšek v letu 2004 odlikoval z redom za zasluge za človekoljubna dejanja v dobro pomoči potrebnim.
Pater Ivan Tomažič je spregovoril tudi na 13. Vseslovenskem srečanju v Državnem zboru v Ljubljani julija 2013. Spregovoril je o slovenski prisotnosti v cesarskem mestu nekdaj in danes. Prispevek objavljamo v celoti.
Cenjene gospe, spoštovani gospodje, lepo vas pozdravljam. Z velikim veseljem vam hočem povedati nekaj o naši slovenski preteklosti in sedanjosti. Nekaj, kar ostane zapisano kot moja življenjska pot, ki pa je v resnici en košček slovenske zgodovine.
Začetek je na Primorskem. Rojen sem na Primorskem, v Brkinih leta 1919. Oče je umrl zaradi posledic vojne že leta 1924. Trije majhni otroci smo ostali brez očeta. Izredno vzorna mati je sama skrbela zanje, od katerih sem bil jaz najstarejši.
Pri mojih dvanajstih letih je bilo potrebno misliti na bodočnost. Moja želja je bila duhovništvo, sredstev pa ni bilo. Pomagal nam je tržaški škofovski zastopnik za Slovence mons. Ukmar, ki nas je napotil h klaretincem, ki so imeli v Trstu župnijo. Sprejet sem bil, vendar sem moral v gimnazijo daleč blizu Rima. Po gimnaziji se je že slišala nevarnost II. svetovne vojne. Predstojniki so pametno poslali kandidate za bogoslovni študij v Španijo. Tam sem končal študij in bil posvečen za duhovnika. Časi pa so bili še nemirni, zato sem ostal v Španiji še eno leto približno in poučeval v javni šoli, dokler ni prišel klic, naj pridem v Rim. Tam sem ostal šest let in se trudil posebno z mladino, dokler ni prišel ukaz, naj se preselim na Dunaj, kjer sem ostal do svojih devetdesetih let.
Pri vseh teh dogodkih, spremembah je bilo moje vprašanje, kje so Slovenci in kaj bom lahko storil za Slovence. V Španiji in v Italiji nisem imel prilike, da bi se ukvarjal s tem vprašanjem. Toliko bolj pa sem se začel interesirati za to v Avstriji. Pridružil sem se kmalu in nepretrgoma sodeloval s Svetovnim slovenskim kongresom.
Nerešeno vprašanje je bilo za mene, kdo so Slovenci, od kod so prišli. V vseh pregledanih knjigah nisem našel pravega odgovora, zato sem sam začel iskati odgovor. Našel sem, da ni prav nič res, da so Slovenci prišli v 6. stoletju. Z nadaljnjo raziskavo sem spoznal, da so Slovenci domorodno ljudstvo, njihov jezik pa je nastal z mešanjem Venetov iz Lužiške kulture kulture, ki so širili svojo novo kulturo žarnih grobišč, posebno v naših krajih. Njihov jezik se je pomešal z jezikom takratnih naših daljnih prednikov, posebno v naših krajih. S tem je nastal nov jezik, slovenščina. Torej slovenščina je takrat nastala, ki je neobrnljivo dokazana s številnimi venetskimi napisi.
To dognanje sem začel širiti v časopisih in knjigah s pomočjo študenta Jožka Šavlija in pisatelja Mateja Bora. Preplavil sem tako rekoč slovensko znanje z novimi spoznanji, s knjigami in številnimi časopisnimi članki. Od svojih knjig lahko citiram na primer prvo knjigo, da Veneti, naši davni predniki, ki je bila prevedena v nemščino in angleščino.
Poleg več knjig in brošur naj omenim še dve od svojih brošur, Bog živi deželo pod Triglavom in pa druga v nemškem jeziku in še dve, verz o Magdaleni Gornik, v slovenščini in nemščini. Lahko bi omenil še več zbornikov in brošur vseh nas treh, da o časopisnih člankih niti ne govorimo. Tako se je širilo novo znanje o Slovencih in o njihovem začetku.
Po dolgem času z devetdesetimi leti starosti sem si mislil, daje čas, da se vrnem na začetke. Potem, ko sem petinpetdeset let izvrševal svojo duhovniško službo v dunajskem domu za bolne in stare ljudi, imenovanem Baumgarten. Potem pa sem spoznal skoraj slučajno dom za starejše občane v Ilirski Bistrici, ki je tako lep, tako prijeten, tako odlično organiziran in voden, da lepšega si nisem predstavljal. Tukaj zdaj živim in je res imeniten prostor, da se človek odpočije in v miru preživi svoje zadnje dneve.
Torej, kaj sem storil za Slovence? Kaj sem storil, povedal sem jim kdo so in sem jim zgradil sredi Dunaja odlični šestnadstropni dom Korotan. Torej, ne pozabite, povedal sem Slovencem kdo so, kaj je slovenski jezik in sem jim sezidal še dodatno šestnadstropni dom v središču Dunaja, ki je nekaj lepega, ki je spomin za vse naše čase.
(vir: magnetogram državnega zbora)