Slovenija v ledenem oklepu
Blaž Lesnik
Slovenija je ujeta v ledeni oklep, odpravljanje posledic bo dolgotrajno. Če bi pred dvema tednoma s temi besedami začel komentar, bi vsak pomislil na politične, gospodarske ali družbene razmere, v katerih smo že nekaj časa. Kdo si je sploh lahko predstavljal, da nas lahko doleti kaj takega? Skoraj ves januar smo tarnali zaradi visokih temperatur in "nikakršne" zime, prišli so zvončki, trobentice in prvo brstenje, zdaj pa čez noč ledena ujma: četrt Slovenije brez elektrike, številni kraji so odrezani od sveta, v gozdovih pa čisto razdejanje.
Stavek "česa takega ne pomnimo" je v zadnjem času v povezavi z vremenom pogosto slišati. Tudi v aktualnem primežu žleda dejstva govorijo, da takšne katastrofe na naših tleh ne beležimo. Žled je sicer pustošil, denimo v letu 1980 v Brkinih in pet let pozneje na ljubljanskem in kranjskem območju, a tako obširnega razdejanja (po prvih ocenah gozdarjev gre za pol milijona hektarjev, kar je približno 40 odstotkov vseh slovenskih gozdov) še ni bilo.
Čeprav ljudje veliko govorimo o naravnih katastrofah, ko so aktualne in jih (če nas ravno ne prizadenejo neposredno) tudi hitro pozabimo, pa podatki, ki jih zbirajo okoljske službe, niso podvrženi tem človeškim faktorjem. Jasno kažejo, da se denimo povprečna temperatura zraka zvišuje, približno do pol stopinje na desetletje. V povezavi z globalnim segrevanjem je v javnosti veliko mitov, polresnic, nejasnosti. Strokovnjaki ponavljajo, da so vremenski procesi zapleteni in da je nemogoče natančno napovedati, kako se bo vreme obnašalo zaradi trenda zviševanja temperatur. Nikakor torej ne gre samo za to, da segrevanje ozračja prinaša vročino. Vse bolj pogosti ekstremni vremenski pojavi, neurja, orkanski veter, katastrofalne suše, uničujoča toča so znak, da se s podnebjem dogaja nekaj, kar se tako intenzivno v tako kratkem obdobju še ni dogajalo. Vprašanje, ali je za vse sodobne in prihodnje vremenske nevšečnosti res kriva samo muhasta narava, ki ima pač svoja "obdobja", ali pa je segrevanje ozračja tudi odziv na človekove nedopustne posege danes deli znanstvenike in strokovnjake. A če pustimo ob strani ekstremne podnebne skeptike, ki zanikajo vsakršen vpliv človeka na podnebno dogajanje, se mi ne zdi tako bistveno prepirati se o tem, kako velik je dejansko prispevek homo sapiensa. Dokler še imamo možnost ukrepati in preprečiti najhujše, je to nujno storiti.
Seveda je to veliko lažje reči kot storiti. Veliko lažje je kriviti vodstva držav in velike korporacije. Hkrati pa takoj, ko nas pozovejo, naj sprejmemo odločitev, ki bo posegla v "kakovost" našega življenja, skočimo v zrak. Res je, če citiram angleškega okoljskega aktivista Georga Montbiota, "da recikliramo steklenice in kupujemo ročno izdelane sveče, biomeso in zelenjavo", da si pomirimo vest, a obenem se vozimo v vedno večjih avtomobilih, letimo na dopust v eksotične kraje in gledamo vedno večje televizorje. Poraba elektrike, kako smo od nje veliko bolj odvisni kot pred desetletji, kažejo aktualni dogodki, iz leta v leto narašča. "Če bo biosfera propadla, bodo za to krivi prijazni, dobronamerno svetovljani, ki podpirajo zniževanje izpustov, svojega življenja pa niso pripravljeni spremeniti niti za kanček", je oster Monbiot.
Papež Frančišek, ki bo, kot smo izvedeli nedavno, svojo drugo okrožnico namenil prav okoljskim težavam v odnosu do človeka, v danes predstavljeni poslanici za postni čas pravi, da ne zaupa »dajanju miloščine, ki nič ne stane in ne boli«. Drzne in pogumne besede, ki dregnejo v našo vest in udobje. Enako utegne veljati tudi pri odnosu do našega načina življenja: potrošništva smo se navadili, celo odvisni smo postali od njega, zato je zavoj iz te slepe ulice tako naporen in težaven. A vsaka streznitev je tudi boleča.
Naj ob koncu izrazim zahvalo, ki je, verjamem, v teh trenutkih v srcih in glavah mnogih Slovencev, posebej tistih, ki so bili neposredno prizadeti zaradi izpada elektrike in neprevoznih cest. Zahvala gre nesebičnim posameznikom in skupinam: gasilcem, vojakom, policistom in prostovoljcem, ki v teh dneh ne štejejo ur svoje službe, ne gledajo na to, da so eno noč že prebedeli in da jim "pripada" počitek ter se ob misli na sočloveka ne ustavijo ob nevarnostih, ki jih predstavlja čiščenje cest in vzpostavljanje oskrbe. Takšna dejanja kažejo, da smo Slovenci sposobni stopiti skupaj, ko pride „višja“ sila in si pomagati. Ko bi le zmogli to podaljšati v „normalne“ razmere ali prenesti na politični parket.
Ledeni oklep v naravi bo prej ali slej popustil, razcepljena in razcefrana drevesa bo sicer treba počistiti in hkrati upati na samoregeneracijsko sposobnost naših gozdov. A za led v naših odnosih in za posledice naše razcepljenosti bomo morali poskrbeti sami. Stopimo tudi tu skupaj in se rešimo tega oklepa, ki nam že desetletja, najbolj pa prav v zadnjem času, močno ovira pogled na svetlo prihodnost.
