Papež Frančišek: Ljubiti Kristusa brez Cerkve je absurdnost
Cerkev po svetu
Hoditi za Jezusom ni „neka ideja“, ampak pomeni „biti nenehno doma“. Ta dom je Cerkev, kamor Kristus vedno privede nazaj, tudi tiste, ki so se oddaljili. Tako je papež Frančišek poudaril v ponedeljek zjutraj med homilijo pri maši v kapeli Doma sv. Marte.
Papež je izhajal iz evangeljskega odlomka, ki pripoveduje, kako je oče Jezusa rotil za osvoboditev sina, ki je bil obseden s hudim duhom. Papež se je zaustavil ob celotnem odlomku: ob klepetanju navzočih, ki so razpravljali brez vsakega smisla, ob Jezusu, ki je prišel, ob pojemanju hrupa, ob zaskrbljenem očetu, ki pride iz množice in se proti vsakemu upanju odloči upati v Jezusa. In ob Jezusu, ki iz sočutja in ganjenosti zaradi kristalne vere tega očeta izžene hudega duha, se blago skloni nad dečka, ki se zdi mrtev, in mu pomaga vstati.
„Ves tisti nered, celotna razprava se konča v enem dejanju: Jezus, ki se skloni in dečka dvigne.“ To dejanje nam daje misliti: „Kadar Jezus ozdravi, kadar gre med ljudi in neko osebo ozdravi, je nikoli ne pusti same. Ni čarovnik, vrač, zdravilec, ki pride, ozdravi in gre.“ Vsakogar vrne nazaj na njegovo mesto, kar je čudovito Gospodovo dejanje. Kot je nadaljeval papež Frančišek, nas Jezus vedno pripelje nazaj domov, nikoli nas ne pusti same na poti. V evangeliju najdemo polno teh dejanj: Lazarjevo obujenje, življenje, podarjeno Jairjevi hčerki ali vdovinemu sinu, pa tudi izgubljena ovca, ki jo pripelje nazaj v stajo, ali žena, ki izgubi in ponovno najde drahmo.
„Kajti Jezus ni prišel iz nebes sam, je Sin nekega ljudstva. Jezus je obljuba, dana ljudstvu, in njegova identiteta je tudi pripadnost tistemu ljudstvu, ki od Abrahama dalje hodi nasproti obljubi. Ta Jezusova dejanja pa nas učijo, da nas vsaka ozdravitev, vsako odpuščanje vedno pripelje nazaj k našemu ljudstvu, ki je Cerkev.“ Jezus vedno odpusti in njegova dejanja postanejo tudi „revolucionarna“ ali „nerazložljiva“, kadar njegovo odpuščanje doseže koga, ki se je oddaljil „preveč“, kot na primer cestninar Matej ali njegov kolega Zahej. Poleg tega, kot je še zatrdil papež, Jezusa ni mogoče razumeti brez Božjega ljudstva. Ljubiti Kristusa brez Cerkve je absurdnost. Enako poslušati Kristusa, ne pa Cerkve, ali hoditi za Kristusom na robu Cerkve. Papež Frančišek je spomnil na besede Pavla VI., ki je poudarjal, da sta Kristus in Cerkev združena. Vsakič, ko Kristus pokliče neko osebo, jo pripelje v Cerkev.
„Ta dejanja Jezusove velike nežnosti nam dajejo razumeti, da naš nauk, ali če rečemo naša hoja za Kristusom, ni neka ideja, ampak pomeni biti nenehno doma.“ Če nekdo odide zdoma zaradi greha, pomote, je rešitev „vrniti se z Jezusom nazaj domov v Cerkev. To so dejanja nežnosti. Enega po enega nas tako Gospod kliče v svoje ljudstvo, znotraj svoje družine, k naši materi, sveti Cerkvi.“
Vir: Radio Vatikan
