Papež Frančišek - Angelus
VIDEO: Papež o zapovedi „Ne ubijaj!“ v medčloveških odnosih
Svet Tone Gorjup
Na Trgu sv. Petra v Vatikanu se je v sončnem opoldnevu zbralo petdeset morda šestdeset tisoč ljudi. Izstopala je skupina romarjev s Češke, ki so v Rim prišli skupaj s svojimi škofi; slednji se mudijo na „ad limina“ pri svetem očetu in na vatikanskih uradih. Papež jim je po opoldanski molitvi in blagoslovu namenil poseben pozdrav; nekaj besed je namenil tudi nekaterim špansko in italijansko govorečim skupinam. V običajnem nagovoru pa se je ustavil pri odlomku Govora na gori, v katerem je Jezus dal Mojzesovim zapovedim nove temelje. Papež se je ustavil pri zapovedi „Ne ubijaj!“, ki dobi v "Novi zapovedi" ljubezni precej drugačne poudarke.
Najprej je sveti oče spomnil, da je evangeljski odlomek 6. nedelje med letom nadaljevanje Jezusovega govora na gori. V njem je svojim poslušalcem zagotovil, da ni prišel razveljavit temveč dopolnit postavo in preroke (prim. Mt 5,17). Začel je kar pri peti Božji zapovedi, ki pravi: „Ne ubijaj!“ Opozoril je na potrebnost preraščanja zgolj zunanje zvestobe zakonom in – kot je zapisal evangelist Matej, naročil: „Če prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar“(Mt 5,23-24).
Nato je sveti oče segel v pravo srž 5. zapovedi in medčloveških odnosov. Teh se mnogo pogosto izraža v kramljanju z drugimi ljudmi. Ugotavljal je, da se neredko dogaja, da si brez posebnega premisleka o drugih izmenjavamo zanimive novice, ki vendarle niso dovolj preverjene in se pogovor rad sprevrže v sodbe in obsodbe. Njihov učinek je pogosto podoben smrtonosnemu kačjemu piku, ki ubija, saj bližnjemu z njim uničimo njegovo dobro ime.
V nadaljevanju je papež Frančišek s svojo značilno živahnostjo in prepričljivostjo zatrdil, da kdor se bo odločil, da odslej ne bo več slabo govoril o drugih, mu zagotavlja, da bo postal svet. Zatrdil je, da je to prav lepa pot. Za tem je vso zbrano množico naravnost vprašal, ali želijo postati sveti ali pa ostati navezani na prej omenjene čenče? Po spodbudnem bučnem pozitivnem odgovoru je spomnil, da nas Jezus vodi do popolne ljubezni. Njena edina meja je ta, da je brezmejna! Nadaljeval je: Iz tega razumemo, da za Jezusa ni pomembno predvsem zunanje vedenje in s predpisi določena zvestoba. Jezus seže do korenin postave in je usmerjen predvsem na človekov namen in torej na srce osebe. V srcu se porajajo naša dobra ali hudobna dejanja. Če hočemo doseči pozitivno ravnanje, niso dovolj pravni predpisi, temveč je potrebna globoka motivacija, ki je izraz skrite Božje modrosti. To modrost pa lahko prejmemo od Svetega Duha. Delovanju Svetega Duha, ki nas usposablja za življenje Božje ljubezni, se lahko odpremo po veri v Jezusa Kristusa.“ Papež Frančišek je v nadaljevanju zatrdil, da prav v luči tega Jezusovega nauka vsaka zapoved odkrije svoj resnični pomen, če je izraz ljubezni. Ta vse poveže v največjo zapoved: ljubi Boga z vsem srcem in bližnjega kakor samega sebe.
