Leljak v primeru Crnogorac javnosti posredoval posnetek zaslišanja
Slovenija Tanja Dominko
Raziskovanje ohranjenih dokumentov in drugih gradiv v Arhivu Slovenije razkriva zanimiva ozadja delovanja Službe državne varnosti oziroma udbe. Vse bolj postaja jasno, da je bila Služba državne varnosti pravzaprav zločinska organizacija, ki je na drugi svet pospravila marsikaterega političnega nasprotnika. Likvidacije so se dogajale tudi pred štiridesetimi leti, ne le med in po vojni. Publicist Roman Leljak je na današnji novinarski konferenci posredoval zvočni posnetek, ki osvetljuje primer Crnogorac.
Posnetek, ki je nastal 4. julija 1972, je Roman Leljak danes dal v poslušanje na novinarski konferenci Društva za raziskovanje polpretekle zgodovine. Zaslišanje je trajalo tri ure in pol, posnetek, ki ga prilagamo, pa je dolg približno 40 minut. Leljak o njem pravi: „Posnetek dokazuje in priča o tem, da je bil Stjepan Crnogorac res takrat ugrabljen s strani SDV in prepeljan v Slovenijo. Družina pokojnika je potrdila glas. Vemo, kdo je to storil, zakaj so to storili, le niso še povedali, kam so ga pokopali.“
Pristnost posnetka so potrdile pokojnikove sestre, ki jih je Leljak obiskal minuli konec tedna v Makarski. Bratov glas so prepoznale, čeprav je posnetek slabše kakovosti. Nastal je namreč na skrivaj, Leljak v skladu z dogovorom s policijo ni smel povedati, kdo je posnetek naredil in kje je bil posnet. Znano je le, da je nastal na slovenskih tleh. Pogovor pa je, kot je bilo tedaj običajno, potekal v srbohrvaškem jeziku. Leljak poudarja, da bi o tem več vedela povedati denimo Mužič in Gorenc, dva sodelavca SDV, ki še živita. Spregovoril je tudi o sodelavcu udbe Milanu Doriču oziroma Hanziju in predložil dokumente, ki dokazujejo, da je imel v posesti precej strelnega orožja, opremljenega tudi z dušilci. Domneva, da je izvedel kar nekaj likvidacij, zanimivo pa je, da se je že kot 13-letnik pridružil posebnim Gestapovim enotam, bil zato v nemilosti pri partizanih, pozneje pa se je pridružil Udbi in nato po letu 1990 celo Sovi. Uporabljal je različna kodna imena, a iz potnih listov in fotografij v njih se jasno vidi, da gre za isto osebo. Dorič je bil povezan tudi z Janezom Zemljaričem. Kako? Leljak pojasnjuje. „Zemljarič je podpisoval dopise in kontakte, ko se je Doriča ščitilo. Namreč SDV je v času, ko jo je vodil Zemljarič, dobila podatek, da zaradi vpletenosti Doriča v razne ugrabitve proti Hrvatom, obstaja možnost, da bi se lahko Hrvatje maščevali, zato ga je SDV ščitila, njegovo varovanje pa je podpisal in organiziral Zemljarič.“
Zemljariču je Leljak očitno stopil na žulj, saj se je odločil za zasebno tožbo proti njemu. Leljak jo razume kot ustrahovanje, da ne bi še kdo o tem pisal in raziskoval. Zanimivo je tudi, da Zemljaričeve lovke sežejo tudi do medijev, saj nekateri viri trdijo, da je večkrat klical na RTV Slovenija in jim dajal ustrezna navodila, kako naj teče pogovor, ki so ga pripravili z Leljakom. Reporterju pa je Zemljarič poslal dokument v svojo obrambo, za katerega se je izkazalo, da je ponarejen, na njem pa je uporabil osebni žig nekoga, ki je bil prav tako likvidiran. Zato se mu Leljak za dokument pravzaprav zahvaljuje....
Leljak sicer poudarja, da avstrijski in nemški preiskovalni organi prav tako delajo na primeru Crnogorac. V Nemčiji bo sam zaslišan konec tedna. Tudi o slovenski policiji in njeni aktivnosti ima dober občutek in meni, da se stvar ne bo zaustavila na tožilstvu. Prepričan je, da bi tudi v Sloveniji morali sprejeti zakonodajo, da umor ne zastara, niti samo načrtovanje umora. Hkrati pa bi morali enkrat za vselej doumeti, da SDV ni branila Slovencev, tako prepričanje je licemersko, ampak je bila pravzaprav zločinska organizacija. Pričakuje tudi, da bo Milan Kučan, ki je v minulih dneh izrekel vrsto neresnic, zmogel javno opravičilo. Za dejanja SDV je namreč dobro vedel, je prepričan Leljak.
