Kaj smo se naučili od drugih

| 28.01.2014, 21:00

Potreba bo srečevanjih v skupini se v moderni družbi veča z odmikom od tradicionalnih številčnejših družin, ki v skupno gospodinjstvo združujejo stare starše, starše z otroki in tudi teto ali strica. V takšnih velikih družinah z desetimi ali več člani, je nastajalo tudi veliko izkušenj. Ob pogovorih, skupnem delu, ob obrokih, molitvi in podobnem, so se učili sodelovanja in sožitja. Kjer pa sta dva ali so trije, je izkušenj manj.

Številčnejše družine so dobri amortizerji ob udarcih življenja

V sobivanju si ljudje pridemo tudi navzkriž. In, kjer je več ljudi na kupu, lahko hitreje okrevamo. Spori in prizadetosti bolijo, takrat je nujna amortizacija, da se udarci, ki si jih medsebojno povzročamo, ublažijo. Prof. dr. Jože Ramovš: „V sodobnih družinah je tega veliko, ljudje nimajo veliko možnosti, da bi kje ali ob kom ublažiti udarce srca in te bolečine potem nosijo s seboj. To se nabira in nabira in posledice so ločitve, prepiri in nasilje. Od vsega nasilja je danes tri četrtine nasilja znotraj družin, med štirimi stenami in od tega je veliko nasilja nad otroki in tudi starejšimi ljudmi ter ženskami. Na prvem mestu ni telesno nasilje, pač pa besedno. Beseda, ki ni opravičena in nič ne koristi, temveč samo škodi in žali. Veliko je tudi ekonomskega nasilja, na tretjem mestu je telesno, potem sledijo spolno in še druge oblike nesprejemljivega odnosa človeka nad človekom. Če želimo preprečevati odtujevanje, ki se konča z razbitjem družine, izboljšajmo ali poiščimo svoje amortizerje, ti pa so, v primerih našega slabega razpoloženja, prav drugi ljudje. V skupnosti, kjer se zberejo ljudje zaradi skupnega interesa, pa se vedno najde kdo, ki ti stoji ob strani“.

Pri duhovnih, verskih, etičnih, človeških, vzgojnih vsebinah je nepogrešljiv in nujen stik iz oči v oči - človek s človekom

Dr. Ramovš:“ Skupina je nujna, ni vzgoje brez žive skupine. Tudi v slovenskem pastoralnem načrtu Pridi in poglej je zapisane več želje po molitvenih, zakonskih, pogovornih, mladinskih, tudi skupin za starejše. Ta želja je dobra. Bo slovenska pedagoška vzgojna usmeritev v naši katoliški skupnosti to zmogla? Bomo videli. V skupinah so dragocene izkušnje, ki jih prejemamo drug od drugega. Pomislimo, kaj vse smo se naučili od soljudi, katere njihove izkušnje, ki so nam jih pripovedovali, so obogatile tudi nas. Vloga skupin je v današnji družbi, pa že pred sto petdesetimi leti je bila v industrijski družbi, nujna. Pritiskov je čedalje več, življenje je napeto in v takšnih razmerah so skupine življenjska nuja“.