Predstavljena papeževa poslanica za mir v slovenščini

Slovenija | 30.12.2013, 14:27 Marjana Debevec

Predsednik Slovenske škofovske konference škof škof Andrej Glavan in urednik zbirke dr. Rafko Valenčič sta danes predstavila papeževo poslanico ob svetovnem dnevu miru z naslovom Bratstvo, temelj in pot do miru. Papež Frančišek v njej razmišlja o bratstvu kot temelju za mir, pa tudi o bratstvu v družini, ekonomiji in v odnosih med narodi. Obsoja korupcijo in organiziran kriminal. Bratstvo pa označuje tudi kot pot za premagovanje revščine.

Na bratstvo je stavila že francoska revolucija, poudarjala ga je tudi socialistična misel. Vendar pa obema manjkata antropološka in teološka utemeljitev, je poudaril dr. Rafko Valenčič. „Temelj bratstva, tako poslanica in družbeni nauk Cerkve na splošno, je Bog, ki je Oče vseh ljudi in rodov. V človeka je vsajena ne samo globoka težnja po sreči in veselju (individualni vidik), ampak tudi po povezanosti, edinosti in ljubezni, z drugimi besedami po bratstvu z vsemi ljudmi (socialni vidik). Ta je temeljna razsežnost človeškega bivanja. 'Brez bratstva je nemogoče graditi pravično družbo ter trden in trajen mir', ki se uresničuje najprej v družini, v skupnosti moža in žene ter otrok, nato tudi v mednarodnih odnosih.“

Nasprotje uresničevanja Božjega načrta, ki je bratstvo med ljudmi, pa je revščina, ki je predvsem izraz krize odnosov, je prepričan papež.

„Pravičnost je več kot delitev dobrin, je priznavanje dostojanstva in enakosti, ki človeku pripadata v Kristusu zaradi Božjega otroštva in navzočnosti Božjega Duha v človeku“, je povedal Rafko Valenčič.

Posebno pozornost papež namenja ekonomski krizi današnjega časa. Vzrok zanjo vidi v lovu za dobičkom, ki človeka zavaja v sebično pridobitništvo in porabništvo.

„Ta kriza lahko človeka spodbudi h kritičnem premisleku glede pristnega in celostnega razvoja človeka in človeštva, ponuja mu 'rodovitno priložnost, da znova odkrije kreposti razumnosti, zmernosti, pravičnosti in srčnosti', ki so 4 osnovne naravne kreposti, potrebne 'za graditev družbe v skladu s človeškim dostojanstvom',“ je še povedal prof. Valenčič.

Bratska ljubezen je po papeževih besedah tista, ki človeku odpira oči in srce za spoznanje njegovega mesta v družbi in stvarstvu. Prav takšna ljubezen je po besedah škofa Andreja Glavana temelj boja proti revščini, izkoriščanju ljudi, socialnim razlikam, vojnam in za ohranitev stvarstva.

Celotni papeževi poslanici boste lahko prisluhnili v večerni informativni oddaji 1. januarja.

 

Predstavitev

POSLANICE PAPEŽA FRANČIŠKA

OB SVETOVNEM DNEVU MIRU 1. januarja 2014

BRATSTVO, TEMELJ IN POT DO MIRU

Papež Frančišek v marsičem preseneča – neverne in drugače verujoče ali misleče. Ali je presenečenje tudi njegova poslanica za svetovni dan miru, 1. januar 2014? Prej NE kot Da.

Temeljna misel poslanice je bratstvo. Pojem in resničnost bratstva presega razsežnosti, ki jih je – v nasprotju s fevdalno in novodobno družbo - začrtala misel francoske revolucije v besedah 'bratstvo, enakost, svoboda' (fraternité, égalité, liberté), ali novejša, socialistična misel o 'bratstvu i jedinstvu'. Ne prvemu ne drugemu ne gre odrekati veljave, obema pa manjkata antropološka in teološka utemeljitev. Prav to vsebuje novoletna poslanica papeža Frančiška.

Prikličimo si v spomin: Kajn in Abel sta brata, med katerima prihaja zaradi Kajnove ljubosumnosti do uboja; judovsko izročilo govori o članih izvoljenega, judovskega ljudstva kot bratih, katerim je treba izkazovati posebno skrb, ljubezen in spoštovanje, da bi tudi v pripadnikih drugih ljudstev videli brata, ki mu je treba pomagati, ne pa tujca ali sovražnika. Jezusov nauk enači bližnjega z bratom, katerega je treba ljubiti, pomagati in odpuščati. Prvi kristjani, njihovi učitelji in sodelavci, se imenujejo med seboj bratje.

Pristno krščanstvo se je nadaljevalo v meništvu od zgodnjega in v redovništvu srednjega veka (Benedikt, Bruno, Frančišek Asiški, Dominik …), v katerem se člani redovnih skupnosti ne samo naslavljajo med seboj kot bratje, ampak živijo v bratski skupnosti, ljubezni, delitvi dobrin in tako uresničujejo evangeljskega duha.

Temelj bratstva, tako poslanica in družbeni nauk Cerkve na splošno, je Bog, ki je Oče vseh ljudi in rodov. V človeka je vsajena ne samo globoka težnja po sreči in veselju (individualni vidik), ampak tudi po povezanosti, edinosti in ljubezni, z drugimi besedami po bratstvu z vsemi ljudmi (socialni vidik). Ta je temeljna razsežnost človeškega bivanja. »Brez bratstva je nemogoče graditi pravično družbo ter trden in trajen mir« (1), ki se uresničuje najprej v družini, v skupnosti moža in žene ter otrok, nato tudi v mednarodnih odnosih.

Kako so ti odnosi krhki in ranljivi, vemo in izkušamo na vsakem koraku: zanikanje človekovega dostojanstva in pravic, spopadi med narodi, sebičnost na raznih ravneh, revščina, razne oblike izkoriščanja ipd. Prizadevanja so neuspešna, če bratstvo, o katerem se mnogo govori, nima zadnje utemeljitve v skupnem Očetu, Bogu. (1) »Ker imate enega samega Očeta, ki je Bog, ste vi vsi bratje in sestre« (Mt 23,8-9).

V Bogu je treba najprej iskati utemeljitev različnosti, ki izhaja iz edinstvenosti in enkratnosti človeške osebe z ene strani, z druge pa k poklicanosti vsakega človeka biti z drugimi, živeti z njimi in zanje. V tem je vir bogastvo, ne pa razhajanja med ljudmi.

Novo stran je zapisal Kristus, naš brat, ki človeku in človeštvu kaže pot počlovečenja. On je »dokončno in novo počelo« bratstva, ki človeštvo združuje, prinaša mir, razumevanje in ustvarja resnično bratstvo, ki ljudi osrečuje.

Kako to doseči? To je dolžnost solidarnosti, socialne pravičnosti in vesoljne ljubezni. Mir je »nedeljiva dobrina«, obstaja ali pa ga ni, je dobrina vseh ali nikogar, je »trdna in vztrajna odločenost, zavzemati se za skupno dobro«. (4) Temu nasprotujeta »želja po oblasti« (strankarstvo!) in »želja po dobičku« (imetje!). Pravičnost je več kot delitev dobrin, je priznavanje dostojanstva in enakosti, ki človeku pripadata v Kristusu zaradi Božjega otroštva in navzočnosti Božjega Duha v človeku.

Nasprotje uresničenju in dosegi tega načrta, ki je hkrati Božji in človeški, je revščina, ki je, glede sedanje ekonomske možnosti sveta, znamenje revščine odnosov, bolj posledica kot pa vzrok, znamenje neenakosti med ljudmi in skupinami. Svet, bogastva narave in človeškega duha (znanosti, kulture, razvoja) so dobrine, ki pripadajo vsem ljudem in rodovom. Posebno znamenje uboštva, odpovedi svetnemu imetju, predstavljajo tisti, ki se zavestno odpovedo lastnini kot pričevanje ne samo odnosa do sveta, marveč predvsem odnosa do bližnjega (obljuba uboštva pri redovnikih ali drugih skupinah, ki gojijo skupnost dobrin).

Posebno pozornost poslanica posveča ekonomski krizi našega časa. Vzrok vidi v čedalje večji moči človeka nad naravo, proizvodnjo in možnostjo ekonomskega vzpona nekaterih z ene strani, z druge pa lov za dobičkom, ki človeka zavaja v egoistično pridobitništvo in porabništvo. Ta kriza lahko človeka spodbudi h kritičnem premisleku glede pristnega in celostnega razvoja človeka in človeštva, ponuja mu »rodovitno priložnost, da znova odkrije kreposti razumnosti, zmernosti, pravičnosti in srčnosti«, ki so 4 osnovne naravne kreposti, potrebne »za graditev družbe v skladu s človeškim dostojanstvom«. (6)

Takšno bratstvo je pogoj za premagovanje napetosti in celo vojn med razvitimi in nerazvitimi, bogatimi in revnimi. Odpovedati se je treba nasilju, orožju in spopadom vključno z jedrsko in kemično razorožitvijo, ki vse navedeno stopnjujejo, ter preiti k dialogu, odpuščanju in spravi. Klic k spreobrnjenju ima osebnostni značaj, kar pomeni, da zgolj zunanje strukture (zakoni) ne spremenijo razmerij, če ni notranjega, duhovnega spreobrnjenja, ki vidi v sočloveku brata.

V tej zvezi se poslanica dotakne tudi pojava korupcije, ki se javlja na raznih ravneh – osebni, organizirani in celo svetovni -, in je skrajno egoistično početje. Droga, ekološko onesnaževanje, kršitev osebnih človekovih pravic, tudi verskih, denarne spekulacije itd. so vzroki za skrajno revščino množic, tragedije migrantov.

Končno gre za spoštovanje narave, ki je dar človeku, zaupana njegovi odgovornosti, skupni habitat človeštva danes in jutri, »slovnice« zapisane v njeno primarno bistvo. Tudi na tem področju je potrebna modrost in odgovornost, tako obdelovanje zemlje, raba naravnih virov, njihova pravične razdelitev, ki bi bila zadostna človeštvu, če bi bila pravično porazdeljena.

Bratska ljubezen je tista, ki človeku odpira oči in srce za spoznanje njegovega mesta v družbi

in stvarstvu. Politika in gospodarstvo (znanje, razvoj) ne zadoščata, če ni globljega spoznanja in sprejemanja drugega, upoštevanje njegovega dostojanstva, enakosti in poklicanosti v Kristusu k odrešenju. Le-to se kaže v služenju, ki ga Kristus razodeva človeku s svojim življenjem in odpira upanje, da je to možno doseči. In sklepa z besedami: »Služenje je duša bratstva, ki gradi mir.« (10)

Rafko Valenčič, urednik zbirke Cerkveni dokumenti