Martinovanje pariških Slovencev

| 26.11.2013, 10:13 Matjaž Merljak

V soboto, 16. novembra 2013, so se pariški Slovenci zbrali na tradicionalnem Martinovanju. Najprej je v kapeli Svetega križa sveto mašo daroval Alek Zwitter. Bogoslužja so se udeležili številni rojaki. Po maši so se preselili v dvorano Slovenskega doma v Châtillonu. Zbrane je pozdravil Marko Ham z veleposlaništva RS v Parizu. V gosteh so imeli primorski ansambel Lisjaki z Brkinov.

Alek Zwitter, novi duhovni vodja pariških Slovencev, je v pridigi orisal del osebnosti svetega Martina. »S svojo stanovitnostjo si boste pridobili življenje,« zapiše evangelist Luka. (Lk 21,19) Sveti Martin je prehodil dolgo, zahtevno pot vere in si s stanovitnostjo pridobil življenje. Rojen v Panoniji v poganski družini, pri 15-ih letih rimski vojak, pri osemnajstih krščen, se je želel nato umakniti v tišino. Celih šest let je preživel kot eremit blizu Poitiersa, nato se je obdal z učenci in ustanovil samostan Ligugé. Šele leta kasneje so ga prebivalci Toursa izvolili za škofa in takrat je njegova svetost zasvetila kakor luč. V 25-ih letih episkopata je zatem prestal mnoge preizkušnje in nasprotovanja. Zanimivo je, kako se svetost skoraj vedno kuje počasi. Človeku se je pogosto lažje darovati v trenutni vnemi, kakor pa hoditi po peskasti, neprijetni, utrujajoči poti dan za dnem. Naj nam Martin izprosi stanovitnosti pri darovanju za Boga in bližnje«.

Po maši so se preselili v dvorano Slovenskega doma v Châtillonu, ki se je začela polniti ob lepo okrašeni mizi z jesenskimi sadeži in z žlahtno kapljico ter novim Beaujolaisjem.

Predsednica društva Ana Vičič Stegu, ki je tudi pripravila to poročilo, je pozdravila navzoče in se še posebej zahvalila vsem sodelavcem-prostovoljcem. Poudarila je, da vložijo veliko truda in dobre volje za skupno dobro slovenske skupnosti in njen obstoj. Nato je povabila k mikrofonu Marka Hama z veleposlaništva RS v Parizu, ki se je predstavil in navzoče pozdravil v svojem imenu in v imenu veleposlanice ter zbrane povabil, da se lahko obrnejo nanj glede konzularnih zadev.

Tudi Alek Zwitter se je z veseljem pridružil praznovanju v dvorani, kjer se je lahko srečal s številnimi starejšimi in tudi mlajšimi rojaki, jih seznanil z župnijskimi dogodki ter se z njimi pogovoril.

V prijetnem klepetu, pod »brajdo«, ki so jo postavili z dekoraterko Zito Willaume in je polna grozdja vabila na trgatev, so modrovali o lepih in manj lepih časih doma in v tujini, karali mladino, naj se bolj aktivno vključi v društveno delo, pa še kaj se je našlo za pogovor.

Pri praznovanju so sodelovali tudi Lisjaki - primorski ansambel z Brkinov. Glasbena skupina petih fantov igra vse glasbene zvrsti - poudarek je pri narodno-zabavni glasbi in tudi komponira. Njihovi zvoki so postopoma rojake prijazno zvabili na plesišče, drugi so pa morali v kuhinjo. Ure so tekle, odbornice in odborniki društva so urno stregli okusno večerjo številnim gostom.

Sredi večera je zbrane je presenetila Adrijana Zadnik, ki je prišla s skupino Lisjaki in je v sodelovanju z njimi predstavila skeč Sami problemi avtorice Jadranke Boštjančič, v Harijskem narečju (Il. Bistrica). Dekle je poželo velik aplavz, saj po domače izgovorjene besede zvenijo izseljencu s posebno milino in mu sežejo globoko v srce, kjer ga nagovori materni jezik v svoji prvotnosti.

Proti jutru so se gostje iz Slovenije, rojaki in francoski prijatelji razšli zadovoljni vsak na svoj dom, organizatorji pa so utrujeni, vendar zadovoljni začeli s pomivanjem in pospravljanjem in se končno tudi sami odpravili k zasluženemu počitku.

Ob slovesu so nam fantje Lisjaki dejali: »Smo zelo zadovoljni, da smo lahko svojo glasbo igrali tudi daleč izven meja naše države. Občutek je res poseben, ko igraš v tuji državi, še bolj posebno pa je to, da smo igrali Slovencem. To povabilo si štejemo v čast. Zelo smo zadovoljni tudi z odzivom publike, saj smo skoraj z vsakim izmenjali par besed in vse je zanimala ter navdušila naša glasba. Večer nam je minil še prehitro. Posebna zahvala gre seveda Društvu Slovencev v Parizu s predsednico Ano Vičič na čelu za povabilo ter organizacijo, ter našima gostiteljema Mariji in Ivanu Penko. Z njuno pomočjo smo lahko videli vsaj delček tega ogromnega velemesta Pariza, ki se nam je zazdel v primerjavi z drugimi evropskimi mesti, ki smo jih že kdaj videli, bolj čist in bolj urejen.

Polni pozitivnih vtisov upamo na še kakšno snidenje ali v Sloveniji ali pa v Parizu«.