
Martinovanje v Parizu 2013
Martinovanje pariških Slovencev
| 26.11.2013, 10:13 Matjaž Merljak
V soboto, 16. novembra 2013, so se pariški Slovenci zbrali na tradicionalnem Martinovanju. Najprej je v kapeli Svetega križa sveto mašo daroval Alek Zwitter. Bogoslužja so se udeležili številni rojaki. Po maši so se preselili v dvorano Slovenskega doma v Châtillonu. Zbrane je pozdravil Marko Ham z veleposlaništva RS v Parizu. V gosteh so imeli primorski ansambel Lisjaki z Brkinov.
Alek Zwitter, novi duhovni vodja pariških Slovencev, je v pridigi orisal del osebnosti svetega Martina. »S svojo stanovitnostjo si boste pridobili življenje,« zapiše evangelist Luka. (Lk 21,19) Sveti Martin je prehodil dolgo, zahtevno pot vere in si s stanovitnostjo pridobil življenje. Rojen v Panoniji v poganski družini, pri 15-ih letih rimski vojak, pri osemnajstih krščen, se je želel nato umakniti v tišino. Celih šest let je preživel kot eremit blizu Poitiersa, nato se je obdal z učenci in ustanovil samostan Ligugé. Šele leta kasneje so ga prebivalci Toursa izvolili za škofa in takrat je njegova svetost zasvetila kakor luč. V 25-ih letih episkopata je zatem prestal mnoge preizkušnje in nasprotovanja. Zanimivo je, kako se svetost skoraj vedno kuje počasi. Človeku se je pogosto lažje darovati v trenutni vnemi, kakor pa hoditi po peskasti, neprijetni, utrujajoči poti dan za dnem. Naj nam Martin izprosi stanovitnosti pri darovanju za Boga in bližnje«.
Po maši so se preselili v dvorano Slovenskega doma v Châtillonu, ki se je začela polniti ob lepo okrašeni mizi z jesenskimi sadeži in z žlahtno kapljico ter novim Beaujolaisjem.
V prijetnem klepetu, pod »brajdo«, ki so jo postavili z dekoraterko Zito Willaume in je polna grozdja vabila na trgatev, so modrovali o lepih in manj lepih časih doma in v tujini, karali mladino, naj se bolj aktivno vključi v društveno delo, pa še kaj se je našlo za pogovor.
Pri praznovanju so sodelovali tudi Lisjaki - primorski ansambel z Brkinov. Glasbena skupina petih fantov igra vse glasbene zvrsti - poudarek je pri narodno-zabavni glasbi in tudi komponira. Njihovi zvoki so postopoma rojake prijazno zvabili na plesišče, drugi so pa morali v kuhinjo. Ure so tekle, odbornice in odborniki društva so urno stregli okusno večerjo številnim gostom.
Proti jutru so se gostje iz Slovenije, rojaki in francoski prijatelji razšli zadovoljni vsak na svoj dom, organizatorji pa so utrujeni, vendar zadovoljni začeli s pomivanjem in pospravljanjem in se končno tudi sami odpravili k zasluženemu počitku.
Ob slovesu so nam fantje Lisjaki dejali: »Smo zelo zadovoljni, da smo lahko svojo glasbo igrali tudi daleč izven meja naše države. Občutek je res poseben, ko igraš v tuji državi, še bolj posebno pa je to, da smo igrali Slovencem. To povabilo si štejemo v čast. Zelo smo zadovoljni tudi z odzivom publike, saj smo skoraj z vsakim izmenjali par besed in vse je zanimala ter navdušila naša glasba. Večer nam je minil še prehitro. Posebna zahvala gre seveda Društvu Slovencev v Parizu s predsednico Ano Vičič na čelu za povabilo ter organizacijo, ter našima gostiteljema Mariji in Ivanu Penko. Z njuno pomočjo smo lahko videli vsaj delček tega ogromnega velemesta Pariza, ki se nam je zazdel v primerjavi z drugimi evropskimi mesti, ki smo jih že kdaj videli, bolj čist in bolj urejen.
Polni pozitivnih vtisov upamo na še kakšno snidenje ali v Sloveniji ali pa v Parizu«.