Spomin na rojake na Švedskem

| 21.11.2013, 12:42 Matjaž Merljak

V mesecu novembru, zlati v njegovem začetku, se spominjamo naših bližnjih, ki so pred nami zaključili svoje življenje na zemlji in odšli v večnost. V vrstah slovenskih rojakov na Švedskem življenje v večnosti nadaljujejo tudi Antonija, Štefan in Ladislav. O njih je pisal slovenski župnik na Švedskem Zvone Podvinski.

Antonija Petrina je bila rojena 15. aprila leta 1924 v Zgornjem Gasteraju, blizu Jurovskega dola, nedaleč od Sv. Lenarta v Slovenskih goricah. Svoje veliko poslanstvo pa je zaključila na god Sv. Vincencija, ustanovitelja Misijonske družbe, to je 27. 9. 2013 v kraju Hylliehemmet v Limhamnu, kjer je preživela kar dolgih 16 let.

Naša draga sestra v Kristusu, Antonija Petrina, je bila še na poseben način Jezusova učenka in njegova ljubljenka. Jezus je rekel: "Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec." (Lk 14, 27) Antonija me spominja na tisto gospo, ki je bila že 22 let povsem priklenjena na posteljo. Po toliko letih jo je obiskala njena sošolka in ji med drugim rekla ter jo pomilovala z besedami: "Uboga reva!" Pa ji je ta gospa odgovorila: "Nisem nobena uboga reva. Me je že naš Gospod Jezus Kristus našel vredno, da trpim."

Takšna je bila drža naše sestre v Kristusu, naše Antonije. Vesela je bila vsakega obiska. Srečna je bila, da so jo sprejeli v dom za ostarele v Hylliehemmet, kjer je imela potrebno oskrbo, telesno pa tudi duhovno. V adventu in v postnem času ter še kdaj vmes sem ji kot slovenski dušni pastir prinesel sv. obhajilo, pred mano pa g. Jože Drolc. Enkrat na leto je prejela tudi bolniško maziljenje.

Tako srečna, tako vesela in tako globoko hvaležna je bila za Jezusov obisk. To ji je dajalo moč, da je mnoga leta zmogla svoj križ sprejeti, ga vdano in ponižno nositi, predvsem pa si ga osmisliti. Nikoli je nisem slišal tarnati in se spraševati: Kaj sem pa naredila narobe, da me je to doletelo. Nikoli ni obsojala Boga ali koga drugega.

Kot mnogi svetniki in svetnice, je tudi ona sprejela svoj križ in ga velikodušno darovala za svojo družino, za tiste, ki so ji stregli ali stregle, za papeža, škofe in duhovnike, za redovnice in redovnike ter za misijonarje in misijonarke. Naj ji bo dobri Bog zato bogat plačnik.

"Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec." (Lk 14, 33) Tudi Antonija se je vsemu svetu odpovedala, da je notranje postajala vse bogatejša. Takšen sonček je bila vsem nam, ki smo jo obiskovali, vsem tistim, ki so ji stregli in ji tako lajšali njen križ, ki ni bil lahak. Hvala vsem Simonom iz Cirene, vsem Veronikam.

Sorodnikom pokojne Antonije in vsej slovenski skupnosti na jugu Švedske ter v Göteborgu, ki so se 14. oktobra od Antonije poslovili na pokopališču v Limhamnu, iskreno sožalje in spomin v molitvi ter pri daritvi sv. maše.

Štefan Zakrajšek se je rodil 10. decembra 1940 mami Ani, rojeni Novak in očetu Jožetu Zakrajšku v Šoštanju. Staremu komaj dve leti so Italijani ubili očeta, tako je ostal sam z mamo in omo. Leta 1950 je dobil očima in sestro Sašo. Vendar je čez leto dni očima udarila strela in mama Ana je ostala sama s sinom in hčerko. Šivala je in jih na ta način preživljala.

Mladost je Štefan preživljal v rodnem Šoštanju, kjer je končal osnovno šolo. Veliko se je ukvarjal s športom. Večkrat je tekmoval v smučarskih skokih, saj je bila v domačem kraju smučarska skakalnica. Igral je tudi košarko in namizni tenis.

Ko se je izučil za električarja, je leta 1960 ilegalno pobegnil v Avstrijo in od tam je bil poslan na Švedsko. Tukaj je iskal srečo na več mestih. V tej mladostni razposajenosti se je rodila hči Štefani. Nato si je v Helsingborgu ustvaril družino, v kateri se je rodil sin Štefan. Po več letih se je družina razšla in je tako ostal sam. Vsa leta je zelo rad obiskoval mamo in sestrino družino v Sloveniji, kjer se je dobro počutil. Zadnjih šest let ga je pestila težka bolezen, ki jo je 15. oktobra tega leta premagala smrt.

Od njega so se 29. oktobra 2013 v Pålsjö kapell poslovili hči Štefani s sinom Viktorjem ter sin Štefan z družino, kakor tudi slovenska skupnost in Štefanovi prijatelji in sodelavci iz Helsingborga. Posebej drago pa je bilo pri srcu slovenskemu duhovniku, da je iz domovine prišla na pogreb tudi Štefanova sestra Saša.

Hčeri Štefani s sinom Viktorjem, sinu Štefanu z družino ter sestri Saši iskreno sožalje in prošnja k Jezusu Kristusu, našemu Odrešeniku, da bi v njem našli tolažbo in moč v nadaljnjem življenju. Bog povrni za vse molitve za pokojnega. Naj tudi on počiva v miru.

Ladislav Pavlovič se je rodil 25. junija 1933 v Bušeči vasi kot najmlajši izmed devetih otrok. Letos je med svojimi dragimi praznoval 80. rojstni dan. Danes je še edini živeči brat Ludvik dve leti starejši od Ladislava. Vseh skupaj je bilo sedem fantov in dve sestri. Med vojno so bili vsi izseljeni, družina je pobegnila na italijansko stran. Po vojni so se vrnili domov, življenje je bilo v tistem času zelo težko. Čas po vojni je zahteval potrebno obnovo doma.

Potem je naredil še nekaj razredov osnovne šole. Doma v domači vasi se je za tem šel učit za čevljarja. Ko se je izučil, je nekaj časa delal pri čevljarju in ker ni bilo pravega zaslužka, je odšel k bratu v Pulj, kjer je spet opravljal čevljarsko službo. To je bilo okoli leta 1950. Nekaj let je tam delal in kasneje je odšel v švedsko tovarno Siporex v Pulju. Kasneje, okoli leta 1956, so ga poslali na prakso na Švedsko. Od tam bi se moral vrniti, vendar si je v podjetju izprosil, da so mu podaljšali prakso in tako je ostal na Švedskem.

V tej severnoevropski deželi je srečal svojo zakonsko družico Ano, s katero sta se poročila (na dan pogreba bi praznovala polnih 37 let zakonskega življenja) in imela dve hčerki: Dajanno in Kristino. Življenje je teklo naprej in se je zaposlil v Volvo, kjer je delal vse do zaslužene penzije.

Leta 2004 se je razveselil prvega in edinega vnuka Alexandra, s katerim sta se veliko igrala in ga je tako z velikim veseljem spremljal v njegovem otroštvu.

Vlado je skupaj z ženo Ano velikokrat bil in užival v naravi, kjer sta nabirala gobe in razne vrste jagodičevja. Bil je dober tenorist in njegov tenor je odmeval na raznih praznovanjih, kjer je užival tudi v plesu. Kadar pa je bil posebej razpoložen, je svoje razveselil tudi z frajtonarico in orglicami. Njegovi so ga poznali kot gibčnega in veselega ter kot človeka, ki je poskrbel za prijetno razpoloženje vseh, ki so ga obiskali.

Skoraj vsako leto se je z veseljem vračal domov in tudi v Istro, od koder je doma njegova žena Ana.

Dragi rojak in domačin Vlado, naj vas dobri Bog nagradi z večnim življenjem v nebesih. Domačim pa iskreno sožalje in spomin v molitvi ter pri sv. maši za naše drage rajne.