Že(l)ja po Bogu

Komentarji | 08.11.2013, 14:47 Matjaž Merljak

Mesec november je bogat z raznimi duhovnimi pobudami. Prazniki ob začetku meseca nas spominjajo, da je naše življenje minljivo in da se naše zemeljsko življenje dopolni z nebeškim. So vabilo k čuječnosti in dejavnosti že tu na zemlji. Za nami je tudi zahvalna nedelja, ko se še posebej zahvaljujemo za sadove zemlje in za mnoge druge stvari, ki smo jih letos prejeli. Ta mesec – natančneje 24. novembra – pa bomo tudi zaključili leto vere, ki se je začelo 11. oktobra 2012. Isti dan pa bomo obhajali tudi praznik Kristusa kralja vesoljstva ter zaključili še liturgično leto. Je torej pred nami že čas za (duhovno) bilanco leta vere?

Leto vere: spodbuda za vse

Papež Benedikt je v pismu Vrata vere nakazal pomen in cilje leta vere. Namen leta je bil, da bi v vsakem verniku vzbudil hrepenenje po izpovedovanju vere v polnosti s prenovljenim prepričanjem, zaupanjem in upanjem. S tem letom je hotel okrepiti tudi življenjsko pričevanje vernikov, da bi raslo v svoji verodostojnosti ter da bi znova odkrili vsebino vere, ki jo izpovedujemo, živimo in molimo. Papež Benedikt je leto vere odprl, a zaprl ga ne bo on, ampak papež Frančišek.

Veliko stvari se je zgodilo v letu vere. Kakor je bil odstop papeža Benedikta pravo presenečenje in šok, je bila izvolitev papeža Frančiška, prvega iz Latinske Amerike in iz Družbe Jezusove, prava duhovna spodbuda in posebno znamenje v letu vere za vse nas. Lahko samo občudujemo in se zahvaljujemo Bogu, da nam ga je poslal v točno določenem obdobju, da bi kar najbližje in najlažje nam (po)kazal na Kristusa. S svojo preprostostjo, spontanostjo in globino je spodbuda in izziv ne samo za nas osebno, ampak tudi za Cerkev in svet, torej tudi za strukture in institucije, v katerih živimo in delamo.

Njegove misli pri vsakodnevni jutranji maši so priložnost za poglobitev duhovnega življenja in so neke vrste duhovne vaje v vsakdanjem življenju. Njegove različne geste na splošnih avdiencah so živ dokaz, da želi biti blizu ljudem in jim razodevati obličje dobrega in predvsem usmiljenega Očeta. Njegov nasmeh je poln upanja in zaupanja v Boga, kljub temu da se zaveda mnogih izzivov, težav in sporov v svetu in v Cerkvi. Njegov dan posta in molitve za Sirijo (7. september 2013) je preprečil, da se ni vojaški spopad razširil na celotno regijo Bližnjega vzhoda. Svetovni dan mladih v Braziliji (Rio de Janeiro, 23.-28. julija 2013) je bila močna duhovna spodbuda ne samo za mlade, ampak tudi za vse, ki smo jih podpirali z molitvijo, skratka, 'dihali' z njimi. Spodbudil je mlade, naj delajo hrup ter gradijo boljši svet in lepšo Cerkev. Pravi izziv in močna spodbuda za vse nas v tem stoletju.

 Znamenja časov

V papeških enciklikah in poslanicah beremo, da je potrebno znati razbirati različna znamenja časov. To velja ne samo za svetovno Cerkev, ampak tudi za lokalno skupnost – torej tudi za Cerkev v Sloveniji. Dovolite, da Vam posredujem samo tri dogodke, ki sem jih doživel kot znamenja časa, v katerem živimo.

Gotovo, eno takšno posebno znamenje je bilo dejanje 31. julija 2013, ko sta oba nadškofa odstopila od vodenja ljubljanske in mariborske nadškofije. Mnogi laiki in duhovniki so bili presenečeni, drugi jezni, tretji razumevajoči, čeprav je res težko sprejeti, da smo v zadnjih nekaj letih izgubili kar 4 nadškofe. A kljub temu je potrebno vse to sprejeti v veri in za dobro Cerkve na Slovenskem. Vseeno bi ob tem dejanju lahko pričakoval pismo svetega očeta, ki bi nas utrdil in okrepil v tem nelahkem obdobju za slovensko Cerkev. Torej nekaj podobnega, kakor je bilo pastoralno pismo irskim katoličanom ob vseh dobro nam znanih škandalih, na praznik svetega Jožefa, 19. marca 2010.

Drugo tako znamenje – tokrat osebno – je bilo, ko sem v ponedeljek, 21. oktobra, na povabilo prof. dr. Dimovskega imel predavanje na ekonomski fakulteti z naslovom »Biblični vidiki vodenja« pri predmetu Napredni manegment. Profesor je bil odprt za to tematiko in okoli 90 študentov in študentk je zelo pozorno poslušalo in najbrž so se precej čudili tej tematiki. Vendar, marsikaj se lahko naučimo iz Svetega pisma, ki je knjiga življenja in tudi modrosti za današnji nemirni čas, ki je v iskanju novih in trdnejših temeljev. Mislim, da sem bil med prvimi (če ne morda celo prvi), ki je predaval na ekonomski fakulteti kot duhovnik.

Tretje pomembno znamenje v Sloveniji je bilo predavanje prof. dr. John-a Lennox-a v Ljubljani v torek, 29. oktobra. Ob 13. uri je skoraj napolnil veliko dvorano na Fakulteti za družbene vede (FDV), ko se je udeležil okrogle mize na temo »Ali moderna znanost vodi k Bogu?« Zvečer pa je napolnil Linhartovo dvorano v Cankarjevem domu z naslovom »Higgsov bozon- bog vrzeli«? Na obeh predavanjih je bilo veliko mladih. Profesor je odlično predstavil določene aktualne dileme v odnosu med znanostjo in religijo in kako neustrezna percepcija Boga vpliva na to debato. Predstavil je tudi svoj krščanski pogled na to tematiko – tudi v luči razodetja Boga v Jezusu Kristusu. Bilo je lepo pričevanje (osebne) vere v necerkvenem okolju. Mnogi mladi so morda prvič slišali govoriti o Bogu bodisi na akademsko znanstveni način in tudi na osebno pričevalski način. Dvorana na FDV-ju in v Cankarjevem domu sta bili odlični okolji kot nalašč za debato in pogovor. Še posebej zvečer je prof. Lennox odgovarjal na mnoga vprašanja, a še več jih je ostalo neodgovorjenih, kar je pokazalo, da je ta tema živa in da je bilo veliko želje in žeje po Bogu med ljudmi.

Znamenje novih časov?

Naj zaključim to razmišljanje s to mislijo. Papež misli in deluje tako globalno kot tudi lokalno, zato komunicira z vsemi in z vsakim ter se ne boji kritik. Sluti in ve, da je v ljudeh veliko želje po Bogu. Zato ni čudno da ima največjo skupnost tistih, ki mu sledijo po twitterju. Vedno jim govori o Bogu, jih prosi za molitev in vabi k bistvenim rečem Ž(ž)ivljenja. Dal je zelo lep intervju za italijanski levičarki časopis La Repubblica, čeprav je sredinski časopis Corriere della Sera še bolj odprt za duhovne stvari. Papež tudi čuti, da je v ljudeh veliko žeje po Bogu in uporablja vse načine in kanale, da bi prišel do prav vsakega človeka, da bi mu povedal in pokazal, kako ga ima Bog rad. Zato ni čudno, da je prav mlade prosil v Riu, da naj gradijo boljši svet in lepšo Cerkev.

So vsi ti dogodki in dogajanja v Cerkvi in svetu znamenje novih časov, poglobljenih odnosov med ljudmi in več pričevanja o Bogu v svetu? Mislim, da se lahko Bogu še posebej zahvalimo za leto vere, ki naj še dolgo odmeva ne samo v naših srcih, ampak tudi izven – v strukturah, skupnostih in ustanovah, kjer živimo in delamo.