Dr. Marija Kavkler v oddaji Naš gost
Radijski utrip
Izredna profesorica za področje didaktike specialne in rehabilitacijske pedagogike na Pedagoški fakulteti v Ljubljani ter predsednica društva "Bravo", društva za pomoč otrokom in mladostnikom s specifičnimi učnimi težavami, dr. Marija Kavkler se vse svoje življenje posveča delu s tistimi, ki težje kot vrstniki prihajajo do svojih ciljev.
"Otrok in mladostnikov z disleksijo in drugimi specifičnimi učnimi težavami je veliko, približno 10 odstotkov, vendar jim žal še ne posvečamo toliko pozornosti, kolikor bi je morali. Na prvi vtis se popolnoma nič ne razlikujejo od drugih in ljudje, ki ne poznajo področja, težko razumejo, da se nikakor ne morejo naučiti brati, pisati ali računati, ter to pripisujejo lenobi, premajhnemu trudu in podobnemu. Ne vedo, da so specifične učne težave nevrološko pogojene – gre za drugačno delovanje možganov, za drugačno predelovanje informacij ... To ne pomeni, da ne znajo matematike ali slovenskega jezika, ampak imajo pa problem z avtomatizacijo ... V stroki raje govorimo o primanjkljajih in potrebah kot o problemih. Če namreč govorimo o problemih, potem govorimo o tem, da ima pač nekdo (otrok ali odrasel) problem, ki ga mora rešiti. Če pa govorimo o potrebah, potem govorimo tudi o tem, kaj bomo spremenili v okolju, da se te težave odpravijo, zmanjšajo. Sama se veliko ukvarjam tudi z inkluzijo – s filozofijo, s katero želimo čim bolj spremeniti in pripraviti učno ali življenjsko okolje, v katerega se bodo ljudje s takimi težavami lahko vključili in razvili svoje potenciale. S tem praktično naredimo skoraj vse."
Po vzoru drugih držav je dr. Marija Kavkler z mnogimi strokovnimi kolegicami ter starši ustanovila društvo "Bravo", društvo za pomoč otrokom in mladostnikom s specifičnimi učnimi težavami, katerega namen je podpora in pomoč, pa tudi ozaveščanje javnosti.
"Mnogi otroci in mladostniki s specifičnimi učnimi težavami so zelo nadarjeni na določenih področjih, vendar imajo v povprečju zelo nizke ocene. Če vi zahtevate od njih nekaj, česar dejansko ne zmorejo, potem rezultat ne more biti drugačen. Denimo, invalida na vozičku ne bo nihče silil, naj gre po stopnicah, od dislektičnih otrok pa se zahteva, da berejo naglas, da na osnovi tega prebranega besedila odgovarjajo na vprašanja ... Ti otroci imajo lahko zelo veliko znanja, a če od njih zahtevamo znanje na način, ki je za njih problem, ki ga ne morejo izpeljati tako kot vrstniki, potem seveda pokažejo neznanje ... Treba je poiskati druge poti. Nekateri taki otroci sami razvijejo strategije za kompenzacijo."
"Če se bomo zavedali, da je prav vsak otrok dragocen, potem se bo tudi odnos do teh težav spremenil. Za spremembe je ključno, da imajo ljudje pozitivna stališča, da želijo nekaj izboljšati, da razumejo otroke in mladostnike ter da izkoristijo vire, ki jih že imamo. Na ta način bomo tem otrokom najbolj pomagali, seveda skupaj s starši in njimi samimi ..."
