V ljubezni ni strahu! 3. dan Tedna za življenje

| 08.10.2013, 08:36

Svoje razmišljanje bom začela malce drugače. Strah je. Vsak dan se srečujemo s strahom, tvegamo, premišljujemo, tehtamo, se sprašujemo, kaj bo, če bo, kaj bo, če to storim, kaj, če tega ne storim? Na vsakem koraku lahko preti kaka nevarnost, konec koncev: danes smo, jutri nas lahko več ni.

Bojimo se zase, za svoje bližnje, za svet. Bojimo se, da bomo obžalovali sprejete odločitve, ne upamo sprejeti dokončne, se vezati, zavezati… Strah je. On pa pravi, da v ljubezni ni strahu. Težko je, kadar prehojena pot v dvoje pušča za seboj razočaranje, bolečino. Rodi se strah, nezaupanje. Kako bom ponovno lahko zaupal, verjel, ljubil? Zmeraj pa zaključek ene poti odpre novo, pot iskanja, spraševanja, osebne rasti … Kako naprej? On nas spodbuja! Resnična luč že sveti.

Najti smisel v življenju, najti svoje poslanstvo na tem svetu, odpre tudi vrata ljubezni. Najprej najti sebe, odgovoriti si na vprašanje: ''Kdo sem?''' Spreminjamo zunanjo podobo, si najdemo nove hobije, navezujemo stike z novimi ljudmi, obujamo stare, potujemo, iščemo takšne in drugačne zapolnitve, beremo, študiramo, iščemo zabavo, zabijamo čas. Iščemo svojo vlogo, kjer se bomo počutili najbolj ''prav''.

Odgovor ponuja On. Ponuja Luč, ki sveti zmeraj, ki nas ne zapusti, ki nas razume, ki odpušča in želi, da odpuščamo. Luč, ki je resnična. Ni tista luč, ki iz bleščečih reklam obljublja zadovoljitev, a v resnici pušča še večjo praznino. Je luč, ki pomaga prebroditi pota strahu, pota razočaranja. Je luč, ki v jutranji zori po prečuti noči pravi, jaz sem tukaj! Jaz ostajam, sem resničen! Najti vero in Boga, da stojimo na trdnih nogah, da se ne zamajemo, kljub bolečini, kljub strahu. Zavedanje, da je pot vere, tudi pot upanja in ljubezni.

Ko začutimo, kdo smo, ko začutimo, da nas spremlja Luč, lahko odpustimo, kot nas on uči. Romanja, pot očiščevanja, pogovor, molitev, spoved, prošnje. Vse to, da bi lahko ponovno zaupali. Da bi lahko ljubili. Ampak kako, če pa nas je strah … Kaj, če bo spet bolelo? A On pravi, v ljubezni ni strahu … Ljubezen je odločitev. Vsak dan znova. Storiti korak preko strahu, preko dvomov, preko vprašanj: »Kaj pa, če ne bo uspelo?« Ne hoditi na način, poskusimo, mogoče pa bo, ampak se odločiti za pot. Pot ljubezni, pot zakona. Hoja v dvoje, kjer je navzoč Bog, je varnejša. Zavedanje, da je najina pot blagoslovljena, da sva sprejela odločitev, da ljubiva in to sprejemava vsak dan z odgovornostjo in veseljem. Seveda, preizkušnje so in bodo, pot zagotovo ni lahka, a tisti strah iz začetka nekako postane manjši… Saj v ljubezni ni strahu.