65. romanje Slovencev v Midland

| 15.09.2013, 07:19 Matjaž Merljak

V soboto, 7. septembra 2013, je bilo v Midlandu ob zalivu Georgian Bay na južni strani Huronskega jezera v Kanadi tradicionalno, že 65. srečanje Slovencev. Ob 10.30 se je začel program pri spominskem križu. Pripravili so ga člani društva Tabor iz Toronta. Nato je bil križev pot in ob 12h je bila v cerkvi kanadskih mučencev sveta maša. Pridigal je škof Boissonneua, ob koncu so bile še litanije Matere božje. Kot še piše v Vestniku slovenske župnije v Hamiltonu - tudi tamkajšnji rojaki so se udeležili romanja - je pri maši pel mladinski zbor. Ob letošnjem srečanju je govor pripravil dr. Peter Urbanc. Prvi del je bil v angleščini, da bi zgodovino razumeli tudi mladi, ki prihajajo v Midland - slovenski Rog v Kanadi. Dr. Urbanc je za Radio Ognjišče govor v celoti pripravil v slovenščini.

Dragi slovenski rojaki,

letos mineva 68 let od največje zgodovinske tragedije našega naroda. V govoru je poudaril tri stvari: razlog ustanovitve Vaških stražarjev in domobrancev, njihovo prisilno vračanje v komunistično Jugoslavijo, označeno od avstrijskega koroškega novinarja g. Pusta kot zločin stoletja in najnovejše pozitivno priznanje v Sloveniji opravičenih domobranskih akcij.

Jugoslavija in z njo Slovenija je bila napadena 7. aprila 1941 s strani Nemčije, Italije, Madžarske. Vojna je trajala komaj 10 dni, posebno v Sloveniji skoraj ni bilo resnih spopadov. To dejstvo vojne skoraj brez smrtnih žrtev je pomembno. Komunisti, da omilijo njihovo pobijanje, govore o vojnih žrtvah v Jugoslaviji pokrivajoč to vojno. Nameravajo postaviti velik spomenik z označbo vseh Jugoslovanov vključno Slovencev kot žrtev II. svetovne vojne. To je lažni spomenik, ki naj bi zanikal resnico glede revolucije, ki je direktno ali indirektno odgovorna - ne pa vojna - za 99 odstotkov pobitih, skoraj 100.000 oseb v tragediji ki je trajala od 7. aprila 1941 pa v leti 1945-46.

Ko je bila kratka vojna končana, se je nekaj strank, gibanj odločilo začeti o pravem času osvobodilni boj s klasično akcijo gverile. To je bila dobro znana odločitev SLS (Slovenska ljudska stranka), naša največja predvojna katoliška stranka. Ta odločitev je bila še v aprilu 1941! Začeti vojno prezgodaj bi pomenilo težko neodgovornost, zločin. Zgodovina druge svetovne vojne kaže, da bi Nemci z lahkoto ustavili tak boj, Slovenija bi bila izpostavljena težkim represalijam. Poljaki v Varšavi so čakali z začetkom osvobodilne vojaške akcije, ko so Rusi že dosegli Varšavo. Tudi to je bilo prezgodaj, cena je bila 200.000 Poljakov pobitih ali odvedenih v taborišča. A slovenski komunisti so bili pripravljeni začeti revolucijo takoj. Zasedba dežele je bila dobra prilika.

Obtožujoč nekomuniste za kolaboracijo, ki je po mednarodni zakonodaji povsem legitimna, dovoljena, uzakonjena in ukazana, so začeli pobijati, ne okupatorja, ampak narod sam. Žrtve so bili člani nekomunističnih strank, občinski uradniki, duhovniki, skratka vsi, ki bi mogli biti ovira zmagi revolucije.

V obdobju od konca 1941 pa do polletja 1942 je VOS likvidirala do 1500 oseb. Vsi pobiti so bili popolnoma nedolžni. Tu leži edina in vsa krivda izbruha državljanske vojne. To edino more biti predmet sprave, ki jo levica dosledno odklanja! V tem obdobju okupator ni imel praktično nobenih izgub. Je to NOB ali je to revolucija?

Narod se je uprl 17. julija 1942. Tajno obveščeni Šentjoščani, da bodo ponoči napadeni, so zaprosili okupatorja za orožje, da se obranijo. Okupator, kot določa mednarodno pravo, jim je dal nekaj orožja. Šentjošt je bil napaden in rešen. Dejansko je to edini spontani upor v Sloveniji med vojno in revolucijo, ne pa zlagani 27. april 1941. To je bil začetek državljanske vojne. V kratkem času se je prijavilo 6000 Vaških stražarjev.

Rezultat: v prihodnjih 15 mesecih so komunisti mogli pobiti samo še 200 oseb!

V tem obdobju je prišel ukaz vsem sekcijam KPS Boris Kidriča, ki je bila zahteva po takojšnji likvidaciji vseh članov OF nekomunistvo, večjih kmetov, kapitalistov, vodij bele in plave garde (četnikov). Ob tem času je bila tudi odkrita črna lista 25.000 rojakov nekomunistov, določeni za eliminacijo. Brez Vaških straž v Šentjoštu in drugod, brez kasnejših domobrancev bi število padlih rojakov dosegelo saj število 10.000 oseb!

Očitek levice, da so Vaške straže vzele orožje od okupatorja, da so pomagali okupatorju in da so nasprotovali NOB, je neumesten, nesmiselen. V slučaju samoobrambe to ni nikdar bil zadostni argument.

Sedaj prehajam k temi tragičnega vračanja domobrancev. Vaških straž, identične v namenu, takrat ni bilo več. Veliko so jih pobili komunisti septembra 1943 na Turjaku. Po tej tragediji so se preostale Vaške straže pridružile domobrancem, ustanovljeni jeseni 1943. Domobranci so napravili mir in red v zasedeni Sloveniji. Na žalost so Angleži in Američani takrat odpovedali - velika napaka - pomoč Mihajloviču in podprli dokončno Tita. Temu so predali preko 6.000 ton orožja, celo letala. Premoč Tita je bila ogromna!

Domobranci so se umikali na Koroško po 6. maju 1945. Ko so prešli Dravo, so prosili in dobili politični azil od angleške vojske. Ta jih je napotila civiliste in domobrance v Vetrinj. Politični azil izključuje vsako možnost vračanja v državo, iz katere si pobegnil! Angleško in ameriško vračanje predvsem Rusov v Sovjetsko zvezo po maju 1945 zato pomeni velik zločin! Domobranci so torej mirno bivali v Vetrinju skupno s civilisti. Niso vedeli za zločinski dogovor med Titom in angleško vojsko. Ta dogovor sklenjen v Beogradu 14. maja je določal, da se bo Jugoslovanska ljudska armada, partizani, do 19. maja umaknila preko stare avstrijsko-jugoslovanke meje v novo komunistično Jugoslavijo ter da bo angleška vojska po 24. maju 1945 začela vračati vse četnike, hrvaške domobrane in slovenske domobrance. Vračanje je trajalo do 31. maja.

Dogovor o vračanju je obsegal odločbo, da noben ne bo prisiljeno vrnjen. Tega ne samo da domobrancem niso povedali, nasprotno - lagali so jim, da jih vozijo v Italijo. Angleži so sklenili tak dogovor, kljub temu, da je 30. april 1945 glavni štab zaveznikov v Caserti odločil: noben Jugoslovan ne bo vrnjen v Jugoslavijo, tam so imeli državljansko vojno.

Američani iz štaba zaveznikov v Caserti so vprašali angleško vojsko: Zakaj ste proti vsem odločbam arbitrarno vrnili domobrance? Maršal Aleksander jim je odgovoril: "Domobranci so bili velika ovira za promet..." Velika laž!!! Za vrnjene domobrance, katerih se tu spominjamo, je sledilo teden dni silnega trpljenja v Teharjih, taborišča hujšega po mučenju in odstotku pobitih kot Auschwitz. Končno strašna smrt v Rogu, Teharjah in 600 drugih moriščih v Sloveniji. Eno tako morišče je Huda Jama pri Laškem, najbolj surovo, krvavo morišče v Evropi.

Pobijanje, trpljenje in mučenje domobrancev je bilo tako okrutno, da ni čudno, da ga partizani, OF-arji, Oznaši, naši Knojevci nočejo priznati. Posledica - štetje kosti kot pravi Spomenka Hribar - bo trajalo še stoletja.

Brez priznanja, obžalovanja in možne poprave krivic, posebno na dobrem imenu junakov, narodnjakov domobrancev, ne bo šlo. Doma, kljub levičarski vladi, premnogi prihajajo do polne resnice o domobrancih. Pred časom, so slavili v Šentjoštu edini spontani oboroženi upor proti komunizmu v drugi vojni. Zopet so mogli videti mlade fante oblečene v domobranske vojaške uniforme. Resnica! Brez tega ne bo šlo!

Angleži - prisiljeni - so priznali ta zločin. V njihovem parlamentu so ga imenovali "napaka". Ne bo šlo, pri mučenju, pobijanju preko 7000 domobrancev je opravičilo označeno z napako podlo! Pred časom so proslavili v Šentjoštu edini oboroženi upor partiji v zasedeni Evropi 17. julija 1942. To resnično dejstvo bo upajmo, odpravilo, enkrat za vselej, zgodovinsko laž o nekem uporu NOB 27. aprila 1941, ki ga enostavno ni bilo.

Dragi domobranci, padli ste v borbi za korist naroda. Hvaležni smo Vam, cenimo Vas, pozabili Vas ne bomo nikdar!

Dr. Peter Urbanc

Novica iz leta 2011 in leta 2009.