Romanje kanadskih rojakov v Midland

| 15.09.2011, 05:57 Matjaž Merljak

V soboto, 10. septembra 2011, je potekalo tradicionalno romanje na kraj kanadskih mučencev. Gre za komemoracijo za žrtve komunizma in domobrancev, ki so jo rojaki začeli leta 1949 in poteka drugo nedeljo v septembru (letos je bila v soboto pred tem). Dopoldne je bila spominska slovesnost, ki jo je pripravilo društvo Tabor, po njej pa je križev pot in ob nato še sveta maša s posvetitvijo Mariji.

"Midland je kraj, kjer se srečamo z znanci iz Ontaria in obiskov iz drugih provinc in obujamo spomine, ko smo morali zapustiti Slovenijo in rojstni kraj. Vse do danes pa smo ji ostali zvesti in smo še vedno ponosni Slovenci!" je sporočila Ema Pogačar.

Program se je začel s pozdravom in kratko molitvijo za pokojne domobrance, ki jo je imel Ciril Pleško. Venec sta položila Jože Kastelic in Lojze Dejak, recitirali sta Anica Resnik in Bernarda Čemas, govor dr. Urbanca je prebrala Ema Pogačar, zbor obeh župnij pod vodstvom Andreja Pahuljeta je zapel pesem, nato so skupaj zapeli domobransko himno Oče, mati ..., sledil je križev pot, v cerkvi pa spovedovanje, nato pa sveta maša. Daroval jo je rektor doma Prosvete v Tinjah na Koroškem v Avstriji, mons. Jože Kopeinig, somaševali so Valentin Batič in Toni Burja iz Toronta in Drago Gačnik in Anton Rozmarič iz Hamiltona. Mons. Kopeinig je v tistem tednu tudi vodil duhovne vaje za slovenske lazariste v Torontu. Po sveti maši so bile še pete litanije Matere Božje, ko so se rojaki tudi posvetili Mariji, ki Slovence izseljence povezuje v zvestem iskanju božje volje.

Govor dr. Petra Urbanca

Dragi rojaki!

Namen te komemoracije je 66. obletnica največje zgodovinske tragedije našega naroda, fizična eliminacija domobranske vojske in tisoč nedolžnih civilistov. Od približno 14.000 ob koncu državljanske vojne aprila 1945 živih domobrancev je v tistih dnevih junija in julija odšlo in to po strašnem ponižanju, mučenju na drugi, boljši svet vsaj 10.000 naših najboljših. Približno manj kot tisoč mladoletnih je ostalo živih, kakih 3000, med temi Vaši očetje, stari očetje, so ostali živi v begunstvu v Avstriji in Italiji. Tukaj na tem svetem kraju so označena neka morišča, kjer ležijo še danes.

Kdo so bili domobranci in Vaške straže pred njimi? Slovenija, takrat del Jugoslavije, je bila aprila 1941 napadena od Hitlerja in Mussolinija. Zakaj je bila napadena? Hitler je sumil, da bo Jugoslavija ob ugodni priliki prešla na stran zapadnih zaveznikov. Vojno smo zgubili. Italijani, Nemci in Madžari so zasedli Slovenijo in jo formalno pridružili njihovim državam.

Bivše stranke, sedaj v ilegali, so takoj po zasedbi začele misliti na upor proti okupatorju. Že koncem aprila 1941 je SLS - Slovenska ljudska stranka odločila, da bo ob ugodnem momentu začela z dejanskim uporom. Italija in Nemčija so namreč bile vojaško tako močne, da bi takojšnji upor pomenil samomor. Pomislimo na Srbskega Mihajloviča. Ta je takoj jeseni 1941 začel z oboroženim uporom. Dosegel ni nič, Nemci so za kazen pokončali preko 10.000 talcev.

KPS - Komunistična stranka Slovenije je postopala drugače. Sledeč ukazom Kominterne so komunisti sprejeli Nemce prijateljsko. Sodelovali so na celi črti z okupatorji, vstopali so v nemške službe, kot je ukazal Tito, tajnik KPJ v komunističnem glasilu 5. maja 1941 javno. Šli so tako daleč v njihovem sodelovanju, da sta med drugimi Stane Dolanc, kasnejši notranji minister SFRJ in Brovet, kasneje prvi slovenski admiral v Jugoslovanski vojski v bivši Avstriji, prostovoljno vstopila v Hitler Jugend in sta tam ostala skoraj do konce druge svetovne vojne. Še slabše dr. Aleš Stanovnik, bodoči predsednik OF, dr. Jože Vilfan in dr. Pokorn so vstopili v službo Gestapa v njihovi selitveni komisiji v Šentvidu. Taka kolaboracija je seveda prešla dovoljenje meje in se lahko lahko označi kot izdaja naroda.

Vse se je spremenilo ob napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo (SZ). Še isti dan je Kominterna javila KPS, da naj ustanovijo Osvobodilno fronto (OF) in Partizane z glavnim namenom obrambe SZ, prve socialistične države. Namesto NOB (Narodno osvobodilne borbe) je KPS od samega začetka pod krinko OF začela z revolucijo. Da pripravijo ugoden teren za zmago revolucije, pa so izvajali provokativne napade: kot streljanje iz zasede na posamične okupatorske vojake, sem in tja so izvajali nepomembne sabotaže na progah, cestah. Ceno, ki jo je nedolžen narod plačal, je bila huda. Okupator je streljal talce - teh je bilo približno 1.130, izvajal je vojaške ofenzive s streljanjem nedolžnih kmetov, mladih fantov in požigom številnih vasi. Še hujše so bile aretacije mož in fantov, namerno izzvane od revolucije. Ti so bili poslani v italijanska taborišča, kjer jih je vsaj 2000 poginilo zaradi lakote, nezdravih bivališčih v šotorih.

Še primer: OF, 100% komunistična organizacija, je poslala po javni pošti 600 nekdanjim oficirjem in podoficirjem, ki so živeli v Ljubljani, vpoklic za mobilizacijo. Okupator je imel lahko delo. Po naslovih na dopisnicah je te mobilizirance pobral in jih poslal v italijanska taborišča. Edinstvena množična odpoved (denuncijacija), ki je odpravila (eliminirala) 600 nekomunistov, nasprotnikov revolucije. In najhujše je sledilo: VOS-ovci, partizani so na povelje KPS OF začeli streljati - vse od julija 1941 naprej - vplivne civiliste, nekdanje javne delavce,mnogokrat z otroki in ženami vred. Do julija 1942 so pobili približno 1500 takih. K vsemu temu dodajmo še ukaz CK –KPS, podpisan od Boris Kidriča - dokument je bil zaplenjen komunističnemu kurirju pri Kočevju: (na kratko) Napočil je čas za realizacijo socialistične revolucije. CK se zaveda, da se mora na predvečer revolucije prenehati z vsako skupnostjo z meščanskimi elementi v OF, ker to so izključeno samo protirevolucionarci ... Naši nepreklicni ukrepi:

1/ vsi voditelji v OF, ki pripadajo meščanski smeri, se morajo likvidirati

2/ vsi veleposestniki, kapitalisti, industrijci in kulaki se morajo likvidirati

4-5/ Vse voditelje bele in plave garde se mora likvidirati

7/ vse intelektualce, študente in kavarniške političarje likvidacija

8/ vse duhovnike, ki so se izjavili proti ljudstvu, likvidacija

10/ vse duhovnike se mora zapreti, Cerkve ostanejo zaprte

13/ vsi meščanski časopisi ne smejo izhajati

Partijske organizacije na terenu morajo skrbeti za najstrožjo tajnost teh navodil.

Samo najvažnejši stari člani, funkcionarji partije, smejo vedeti za ta navodila, samo ti so določeni za določitev krivcev.

Tako je bilo stanje predvsem v Ljubljanski pokrajini, na Štajerskem in Gorenjskem. V ostalih regijah pa najkasneje od jeseni 1943 naprej. Spričo omenjenega obupnega stanja, ko so bila v skrajni nevarnosti življenja nekaj deset tisoč naših rojakov, nekomunistov, je bila takojšnja samoobramba nujna. Na razpolago so bile tri možnosti:

1. ČAKATI, POTRPETI: to bi pomenilo nadaljevanje, povečanje rdečega terorja

2. ILEGALNI NASTOP Z LASTNO GVERILO: komunisti, takrat že povezani z okupatorjem, bi nekomuniste usmiljeno uničili, pobili

3. ZAPROSITI OKUPATORJA ZA POMOČ, kot po mednarodni konvenciji (Haag) predvideno in celo zaukazano.

Slednje se je zgodilo. Velepodjetnik A. Praprotnik, general Rupnik, dr. Lampret Erlich

so ločeno Italijanom predlagali organizirati slovenske oborožene enote. Italijani so odklonili. Šele 17. julija 1942 so na nujno prošnjo fantov in mož iz Šentjošta pristali in so jim dali nekaj starega orožja, da so še isto noč odbili veliki napad partizanov na njihovo domačo vas. To je bil začetek Vaških straž, kasneje domobrancev, to je tudi ZAČETEK DRŽAVLJANSKE VOJNE.

V tem obdobju so Američani in Angleži namesto Mihajleviča, četnikov dali vso podporo Titu. Ta jih je prevaral, ker je obljubil, da ne bo uvedel komunizma v novi Jugoslaviji. To je revoluciji KPS zagotovilo oblast in diktaturo ob koncu vojne. JLA, sledeč umikajočim se Nemcem, je zasedla Slovenijo. Sledila je tragika genocida in komunistična diktatura.

Za zaključek še poglejmo zadoščevanje za ta največji zločin nad našim narodom.

Pravega priznanje zločina še ni. Za genocid pravijo, da je bila »napaka« in napako skušajo zmanjšati z izgovorom, da je šlo za »izvensodne« poboje. Z drugimi besedami: domobranci so bili krivi, smrt je bila prava kazen, edina napaka pa v tem, da jim ni sodišče izreklo smrtnih obsodb. Kot krivdo navajajo kolaboracijo, kar je več kot podlo in nesmiselno. To so vzeli od Sovjetov, ti so s Hitlerjem ne samo kolaborirali, bili so njegovi zavezniki, skupaj so recimo zasedli Poljsko. Ko pa je Hitler napadel SZ, je naenkrat vsaka kolaboracija postala za Sovjete zločin in izdaja. Sovjeti so z izdajo nesmiselno označili vsakega sovjetskega vojaka, ki se je predal Nemcev, teh kot vemo je bilo preko 4 milijone. Glede kolaboracije smo bili veseli, ko je premier Borut Pahor v Rogu povedal, da so bili domobranci pobiti, ker so bili politični nasprotniki. To je bila tista težko pričakovana resnica. Na žalost je letos, na pritisk borcev to pokvaril, ker je domobrancem očital, da so dali roko okupatorju.

Naši, kot je znano, so plačali za vsakega ubitega domobranca 1000 dolarjev odškodnine. In vsem političnim beguncem, vključno preživelim domobrancem, pa po 250

dolarjev za vsak mesec begunstva. Da bi prišlo do nujne sprave, da bi nehalo to silno sovraštvo še vedno prisotno v Sloveniji, pričakujemo od Pahorjeve vlade sledeče:

-da prizna z vsemi podrobnostmi mučenja eliminacije političnih nasprotnikov, posebno pa domobrancev,

-da izreče javno, da je leži krivda za državljansko vojno in s tem za vso tragedijo, ki je sledila le KPS pri njihovi Varnostni službi VOS, ko je v prvi fazi neizvana pobila do 1500 nedolžnih rojakov,

-da uredi primerne grobove nedolžno pobitih, ki danes leže po slovenskih moriščih. To velja še posebej z morišči Teharje in Huda Jama,

-da dokončno neha s sramotenjem naše opozicije, še posebej domobrancev in tem zadnjim prizna opravičenost in junaštvo njihove borbe proti rdečemu terorju.

Pred kratkim je v Sloveniji umrl dr. Andrej Bajuk. Kot politični emigrant se je vrnil v Slovenijo, postal minister za gospodarstvo in celo predsednik vlade. Bil je uspešen, sposoben in pošten politik. Prvi je ustvaril pozitiven državni proračun, javni dolg je znižal za 7 milijard evrov. Evropa ga je razglasila za prvega gospodarstvenika leta. Kot dobro vemo, so ga po zaslugi levičarjev, močno kritizirali kot Argentinca, ki ne spada v vrh naše države. Po smrti pa ga začuda desni in levi niso mogli prehvaliti kot velikega rodoljuba, sposobnega politika in gospodarstvenika. Pahor in Tuerk, prva dva človeka Slovenije, sta prišla na pogreb. Za bati se je, da bi se moglo isto zgoditi z domobranci. Ko bo zadnji umrl, bo prišlo na dan priznanje velikih narodnjakov, borcev za resnično svobodo naroda.

Mi vztrajamo pri pomiritvi, da se konča sovraštvo med dvema Slovenijama. To doseženo bo končno prišel čas skupnega dela za srečo naše Slovenije.